Nikoli ne mirujejo

Naši možgani

/…/ Vsi vemo, kje se možgani nahajajo in da so sestavljeni iz leve in desne možganske polovice. Obe sta enako pomembni. Ko sodelujeta pri opravljanju umskih procesov, delujeta kot usklajena celota, čeprav njuno delovanje ni simetrično. Ljudje, ki imajo obe strani dobro razviti in povezani, se laže učijo, saj brez večjih težav sprejemajo različne informacije in jih tudi povežejo v celoto. Večina ljudi pa ima eno stran bolj razvito kot drugo, druga torej po sposobnostih malo zaostaja. To ni nujno slabo, saj se ljudje tako dopolnjujemo. In tudi ni vse izgubljeno, saj lahko razvijemo tisto, kar nam manjka. Res pa je, da moramo to najprej ugotoviti … Katera stran torej prevlada in kako bi lahko uporabili »cele možgane«?

Leva in desna

Leva stran skrbi za govor, pisanje, branje, računanje in predeluje informacije analitično, po delih, medtem ko je desna stran bolj vizualna in predeluje informacije intuitivno in istočasno (npr. neverbalni načini sporazumevanja). Tisti, ki bolj uporabljajo levo možgansko polovico, imajo raje razumske dejavnosti, pomembna jim je logika, zaporedje in linearnost. So bolj praktični, realni, načrtujejo, sprejemajo dejstva kot pomembna, imajo dobre komunikacijske sposobnosti, so previdni, pomembna jim je varnost. Radi imajo tišino. Tisti, pri katerih pa prevladuje desna stran, imajo radi umetniške dejavnosti, glasbo, imajo razvito domišljijo, so ustvarjalni, vidijo celoto, si dobro zapomnijo simbole in obraze, jim je blizu umetnost, filozofija, religija … /…/

Naš izobraževalni sistem je najbrž bolj naklonjen tistim, ki imajo bolj razvito levo možgansko polovico. V šoli je pomembno besedno in številsko izražanje, logika, analitičen sistem razmišljanja ... Cenjeno je splošno znanje. Pouk je največkrat govorno in analitično naravnan. Pogosto od učencev pričakujemo razvrščanje podatkov, shranjevanje informacij, organiziranost, natančnost … Ob tem pa za ustvarjalnost pogosto zmanjka časa. Zato bi morali učitelji na učence gledati bolj celostno (telo, možgani, duh, srce) in poznati zakonitosti razvoja kognitivnih sposobnosti (mišljenje, spomin, sklepanje, reševanje problemov, razumevanje, govor, učenje, presojanje ... ).

Z urjenjem močnejši

V sam učni proces lahko umestimo kratke prijetne vaje, pri katerih bodo učenci razmišljali s »celo glavo«. Med uro lahko učencem predlagamo pisanje/risanje z obema rokama hkrati (dobimo zrcalni zapis), zapis besed, stavkov z nedominantno roko, ponudimo jim osmerosmerko ali iskanje besed v besedilu, radi imajo tudi iskanje podobnosti in razlik na slikah, spodbudimo jih k ustvarjanju miselnih vzorcev, pri čemer tudi rišejo, barvajo … Če imamo možnost, je dobrodošlo, da jih spodbudimo h gibanju (vrtenje obeh rok hkrati v različni smeri, korakanje …). Z gibanjem lahko ohranjamo daljšo koncentracijo. /…/

V današnjem času pa se soočamo z novimi težavami. Ker na nas prežijo informacije na vsakem koraku in smo z njimi prenasičeni, mnogih informacij sploh ne zaznamo več …/…/. Ker dolgo gledanje v ekran moti delovanje možganov ali ker smo v stresu, smo neprespani, zato teže razmišljamo, smo razdražljivi in slabše presojamo. Spanje je ena od osnovnih dejavnosti za dobro delovanje možganov. Takrat možgani organizirajo informacije in jih vtisnejo v spomin. Zavedati se moramo, da možgani nikoli ne mirujejo in da so zelo dejavni ravno med spanjem. Le z dovolj spanja, počitka, gibanja, igre ... bomo lahko zanikali hudomušno misel: Moji možgani so kot Bermudski trikotnik. Informacije kar nekam izginejo in jih nikoli več ne najdem. Možgane bi lahko primerjali z mišico. Z urjenjem so močnejši. Zato sta zelo pomembna možganska telovadba in stalno sprotno učenje, saj se le z učenjem možganske celice lahko povezujejo med seboj. /…/

Pomembno varno okolje

Za dobro delo jim moramo zagotoviti varno okolje, v katerem se čutijo sprejete. Le z občutkom varnosti in postavljenimi realnimi cilji jih bomo lahko motivirali za učenje. Če želimo, da nam bodo učenci zaupali, morajo biti pravila jasna, dogovori pa pošteni. Ustvariti moramo jasno avtoriteto, na podlagi katere se bodo učenci počutili varne in jo bodo ponotranjili. Varno okolje ne pomeni, da jih varujemo pred vsem, da jim serviramo snov, vnaprej ponudimo vprašanja, damo nešteto možnosti. Nekaj stresa je v šoli vedno prisotnega in to je prav …/…/. Če je stresa preveč, če se učenci počutijo ogrožene, imajo odpor do šole/predmeta/učitelja. Takrat se bodo najbrž umaknili, zaprli vase in »zbežali«. V tem primeru je pogovor z njimi najbrž ključen. Naša naloga je prepoznati take težave in jih rešiti. Za najstnike je predelovanje čustev pomembno in vodi v usklajeno delovanje celotnih možganov. Čustva (predvsem strah in jeza) namreč lahko »ohromijo« del možganov, ker med deli možganov ni povezave. Šele ko se učenec ne čuti ogroženega, lahko začnemo govoriti o motivaciji za učenje. /…/ Pri tem imajo seveda ključno vlogo tudi starši. Mi lahko učence motiviramo s povratnimi informacijami in jih tako vodimo do cilja. Cilji morajo biti realni. Verjamem, da moramo učitelji imeti do učencev visoka pričakovanja, vendar le če sami trdno verjamemo, da jih bodo učenci lahko uresničili. Pri tem moramo izkazovati zaupanje vanje. /…/ Tako bodo začeli bolje spoznavati sebe in ugotavljati, kdo sploh so in kaj želijo v življenju postati. Odnos do učencev mora biti spoštljiv in vreden zaupanja, dobrohoten in enakovreden (ne pa tudi enakopraven, še vedno smo avtoriteta). Osnova za dobre odnose z drugimi pa je poznavanje samega sebe in človečnost. Samozavesten učitelj, ki učencem sporoča, da je njegov predmet vreden zanimanja in da je znanje pomembno, tak, ki učencem sporoča, da so tudi oni vredni njegove pozornosti in da mu zanje ni vseeno, tak, ki jim omogoča, da se izrazijo, tak, ki včasih morda tudi popusti, če presodi, da je v tistem trenutku to potrebno, da, tak bo najbrž uspešen. Uspeh se kaže v uspešnih, radovednih in zadovoljnih učencih in ne v ocenah (čeprav nas sistem v to sili).

O črni piki na belem listu

Za konec naj nam bo v premislek »internetna« zgodba nekega učitelja, ki je z učenci pisal test. /…/

Nekega dne je učitelj pripravil učencem nenapovedan test. Kakšna groza, so si mislili učenci. Razdelil je liste po klopeh. Ko je imel vsak svoj test, jim je dovolil, da ga obrnejo. Na njihovo presenečenje na drugi strani lista ni bilo vprašanj, le črna pika na sredini lista. Profesor jim je rekel, naj opišejo, kar vidijo. Malce zmedeni učenci so začeli pisati ...

Na koncu je na glas prebral rešene teste. Vsi, brez izjeme, so opisovali majhno črno piko na sredini lista, obrazložili so njeno pozicijo in podobno. Ko je prebral vse, jim je razložil namen naloge.

»Ne bom vas ocenil, želim pa, da razmislite o tej nalogi. Nihče izmed vas ni pisal o belem papirju, vsi ste se osredotočili le na tisto črno piko sredi papirja. Podobno se dogaja v življenju. Velikokrat se osredotočamo na slabo, na tiste majhne črne pike. Če se bomo v življenju osredotočali le na slabo, to je pomanjkanje denarja, bolezni, težave v odnosih, razočaranja, bomo pozabili, da obstaja okrog nas svetloba ... Temne pike so zelo majhne v primerjavi z vsem, kar imamo dobrega v življenju. A prav te onesnažijo naš um. Obrnite pogled stran od črne pike. Osredotočite se na svetlo stran papirja.«

ALENKA BROVČ

Osnovna šola Rodica

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 9, stran 12, ki so izšli 5. maja 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?