Tek in domači kraj

Utrinek za spodbudo

Sem Vranšan, čeprav nisem nikoli čisto zares živel tu. Vendar se tu vseeno počutim zelo domače. Na Vransko me vežejo moji predniki in spomini na otroštvo, ko sem preživljal tiste čudovite dragocene počitniške dni pri stari mami in v družbi bratrancev.

Enako lahko tudi vsak od vas reče, da je tekač. /…/ Se spomnite svojega otroštva? Takrat ste zagotovo tekli, če ste le imeli to srečo, da ste lahko. Tudi vaši predniki so tekli. Morda niso tekli vaši starši, vsaj takrat, ko so že imeli vas ne. Zelo veliko pa so tekli vaši in naši daljni predniki. Naša telesa so se evolucijsko razvila tudi v simbiozi z gibanjem. Naravno vsakodnevno gibanje je zdravo na podoben način, kot je zdrava naravna hrana. Toliko bolj zdrava je, če jo pridelamo na našem vrtu ali naberemo v gozdu. Kajti ta hrana ni le to, kar z njo damo v usta, ampak tudi to, kako smo do nje prišli.

Tek je človeku zelo pisan na kožo. Žal pa ima večina ljudi napačno predstavo o teku. Menijo, da je tek mučenje. To pa zato, ker so z odraščanjem vedno manj tekli igrivo in vedno bolj tekmovalno. Tekmovati v teku je res mučno, ker nas izjemno obremeni. Ko pa tečemo igrivo, na potovalni način in z vmesnimi odseki hoje, potem je tek nekaj, kar nas ne izčrpa, pač pa … /…/.

Ko se sprehajam po Vranskem čutim, kot da stopam po stopinjah svojih prednikov. Enako se počutim, ko tečem. Počutim se domače.

URBAN PRAPROTNIK

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 12, stran 14, ki so izšli 16. junija 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?