Včasih je šiba pela

»Današnja mladina ljubi razkošje, se grdo vede, prezira avtoriteto, nima nobenega spoštovanja do starejših in raje govori, kot dela. Mladi ljudje niti ne vstanejo, ko starejši vstopijo. Ugovarjajo svojim staršem, v družbi se širokoustijo, pri mizi goltajo slaščice in prekrižanih nog tiranizirajo učitelje.« (Sokrat)

Tako Sokrat že pred 2.500 leti. Toda ali naj bodo mladi za to kaznovani in če, kako?

Živimo v svetu, ki postaja vse bolj kaznovalen. Raziskave javnega mnenja povsod, tudi v Sloveniji, kažejo na kaznovalno usmerjenost državljanov. Da bi kaznovali krivca, je prepričljiva večina ljudi pripravljena žrtvovati tudi povsem nedolžne. Tudi pri nas je čedalje več zahtev po strožjem kaznovanju. Kljub velikim besedam o kaznovanju še zdaj ne moremo odgovoriti na vprašanje, kolikšna kazen je prava in kakšna je pravična kazen v nepravični družbi?

Splošni družbeni pogledi na kriminal in prepričanja o vzrokih odklonskosti, teorije in ideologije o načinih, (ne)koristnosti in namenih, ciljih kaznovanja, ki so se glede na čas in kraj izrazito spreminjali, se vsekakor zrcalijo tudi v šoli. Penologija odraslih je temelj, na katerem so se oblikovali načini in cilji kaznovanja v šoli, ki so se skozi zgodovino prav tako zelo spreminjali.

Disciplina - trn v peti

Vprašanja, povezana z vzgojno razsežnostjo pedagoških procesov in še posebno z obvladovanjem discipline v razredu, že od nekdaj veljajo za težko rešljiva. Kaznovanje je ena najbolj travmatičnih tem v pedagoški teoriji in praksi. Odnos do kaznovanja se je v zgodovini spreminjal, na to pa je vplivalo razumevanje otrokove podobe in s tem tudi vzgoje.

Šola se je zmeraj ukvarjala z vprašanjem, kako učiti in kako vzgajati. Pri tem sta bila vzgoja in izobraževanje neločljivo povezana. Ker je za starejša obdobja šolske preteklosti značilno, da so se pedagogi in šolska oblast bolj posvečali vzgojnim vprašanjem, je imelo tudi kaznovanje kot sestavni del discipliniranja večji pomen. Zaradi človekove narave in njegovega razvoja šola takrat - tudi ne danes - brez kazni ni mogla.

Podlaga vzgoje v terezijanski osnovni šoli je bilo prepričanje, da je »strah božji začetek vse modrosti«. Naloga učiteljev je zato bila, da so ta strah šolarjem privzgojili, in ta je bil najmočnejša spodbuda k lepemu vedenju. Morali so ga spoštovati in se mu pokoriti. Opomine, grožnje in kazni so morali sprejeti brez nejevolje in se za izvršeno kazen učitelju celo zahvaliti. Sinonim za kaznovanje v preteklosti je bila šiba in druge oblike telesnega ter sramotilnega kaznovanja.

Z deklaracijami o človekovih in otrokovih pravicah je bila iz šol telesna kazen uspešno pregnana, prepovedane pa so bile tudi tiste oblike psihičnega nasilja nad otroki, ki pomenijo napad na otrokovo osebno integriteto in dostojanstvo.

Discipliniranje in kaznovanje sta tudi zdaj vsakdanja procesa, ki od učiteljev zahtevata veliko časa in energije. Učitelji skušamo predvsem vplivati na moralno in socialno zrelost učencev, na njihovo zavest in razumsko sprejemanje pravil, ki veljajo v šolskem in v družbenem prostoru. Ne smemo se zadovoljiti le s spreminjanjem vedenja, doseženega s kaznovanjem, kajti tako vedenje nam ne zagotavlja, da je učenec razumel pravila in da ne bo ponavljal kršitev.

Razvajeni so posebno težavni

Živimo v času, ko vzgoja v družini in šoli temelji na tem, da v otroku razvijamo duh sodelovanja, demokratičnosti in spoštovanja pravic drugih. Seznanjamo jih s pravicami in dolžnostmi do sebe in drugih. Moralna vzgoja je temeljno izhodišče za internalizacijo vrednot in norm, uveljavljenih v določeni družbi. Cilj kazni je v tem, da na pedagoški način odpravimo konflikt, ki je nastal zaradi kršenja skupnih pravil vedenja. To dosežemo s pogovorom o odgovornosti otroka za svoja dejanja, s ciljem, da spozna, kaj je naredil narobe, in da sprejme odgovornost.

Po drugi strani pa povsod slišimo pogovore o razvajanju otrok. Ne razvajajo jih le starši, temveč tudi vzgojitelji in učitelji. Ves čas poslušamo, kako so šolarji obremenjeni. Toda šola ne zahteva skoraj nikakršnega napora več. Učitelji kar tekmujemo z izumljanjem pripomočkov, s katerimi bi otrokom olajšali učenje. Tega se pogosto dobro zavedamo, a se počutimo ujeti v začarani krog otrokovih pravic, varstva osebnih podatkov in še česa. Pri opravljanju vzgojne vloge smo večinoma prepuščeni sami sebi, saj je sistem našega usposabljanja usmerjen predvsem v izobraževalno vlogo. Tudi sami smo obremenjeni z vzorci svojih staršev in otroke razvajamo po različnih poteh (nekritično popuščanje, nasedanje manipulacijam).

Razvajeni otroci so za učitelje najtežje breme. Ti otroci so nedružabni, nestrpni, zahtevni do okolja, zamerljivi, v skupini ne zmorejo ustvarjalno sodelovati, ne znajo se podrediti skupnim pravilom. Ob razočaranjih, ki jih po navadi doživljajo kot krivice, se zapirajo vase ali se nasilno odzivajo. Zato jih je treba naučiti ...