Moč idej

Rutarjeve lekcije

Učenci in dijaki se v šolah nenehno srečujejo z idejami; idejam se ne morejo ogniti, tudi če bi se jim hoteli. Ni pretirano, če rečemo, da imajo ideje moč, kar pomeni, da lahko z njimi vplivamo na druge ljudi, nase, na odnose, na dogodke v družbenem polju. Lepo in prav, le še nekaj malega moramo dodati, kajti pojasniti moramo, od kod idejam moč.

Moč idej namreč ne izvira iz njih samih, temveč iz konkretnega družbenega okolja, v katerem so uporabljene; nikoli ne morejo biti uporabljene zunaj njega. Lahko zagrabijo ljudi, a nikoli ne zagrabijo vseh. Lahko so še tako dobre in pravične in koristne, pa ne zagrabijo vseh ljudi in ne vplivajo nanje …/…/.

Vse to je namreč odvisno natanko od ljudi. Odločilna tako ni moč besed, temveč so odločilni ljudje, ki lahko zavrnejo še tako dobre ideje ali pa se zanje sploh ne zmenijo, obenem pa je res tudi to, da lahko sprejmejo še tako nore in destruktivne ideje, s tem pa pridobijo strašno moč.

Torej nikakor ni vseeno, katere ideje ljudje sprejmejo in katerih ne. /…/

Na začetku novega šolskega leta bi zato rad vnovič natančno komentiral znameniti Marxov zapis iz Nemške ideologije: ideje vladajočega razreda so v vsakem obdobju vladajoče ideje, kar pomeni, da je razred, ki je vladajoča materialna sila družbe, sočasno njegova vladajoča intelektualna sila.

Marx je torej zelo jasen, njegov zapis pa beremo takole: ljudje, ki sestavljajo vladajoči družbeni razred, imajo v rokah kapital, veliko kapitala, to pa pomeni, da imajo ipso facto v rokah tudi zavest, iz česar z lahkoto sklepamo, da imajo v rokah ideje, ki jih ljudje nujno uporabljajo.

Elita zato nikoli nima v rokah zgolj denarja, premoženja, jaht, vil in dragih avtomobilov, temveč ima v lasti tudi zavest ljudi, ideje in odnose med ljudmi. Vse skupaj namreč tvori kapital; nikakor ne smemo nasesti medijem, ki nam polnijo ušesa, da je kapital isto kot denar.

Isti ljudje imajo torej v svojih rokah tako materialna kot kognitivna produkcijska sredstva, če lahko uporabim ta žargonski izraz. Z njimi upravljajo tako, da se v njihove roke steka tudi profit od vrednosti, ki jo ustvarjajo delavci. Ljudje so zato omejeni tako materialno, nimajo namreč vsi dostopa do kapitala, kot duhovno ali intelektualno, saj tudi ideje, s katerimi medsebojno komunicirajo, niso v njihovi lasti, čeprav jih lahko uporabljajo.

Marx je zato poudarjal, da je za družbeno življenje ljudi bistveno natanko spoznanje o edukacijskih praksah in njihovih povezavah z delovnimi procesi, kajti mladi ljudje so dolga leta izpostavljeni delovanju tako materialnih kot kognitivnih sil, tako materialnega kot kognitivnega kapitala, saj oboje predstavlja silo.

Prav zato se moramo še enkrat spomniti Gramscijevega razmišljanja o tipih intelektualcev, kajti šolanje vzgaja mladino in jo izobražuje; ne bodo vsi učenci postali intelektualci, se pa bodo vsi vse življenje srečevali z idejami.

Šolanje ima, objektivno vzeto, prav zato tudi etično razsežnost. Gramsci se tega dejstva zelo dobro zaveda, zato pravi: otroci se morajo naučiti kritično misliti. Njihov odnos do idej in praks, s katerimi se srečujejo, mora biti tak, da ga vodi oziroma usmerja neko regulativno načelo.

Naloga učiteljev in vzgojiteljev, mimogrede, je komplementarna: poskrbeti morajo za enako regulativno načelo, ki vodi oziroma usmerja tudi njihovo delo z mladino. /…/

Gramsci misli na tole regulativno načelo: sekularni princip, ki je usmerjen zoper vsako obliko ideologije. Ideologije ljudem vselej nekaj obljubljajo, zato jih imenuje Gramsci mesijanske. To ponazarja na ultimativni način na žalost znameniti Goebbelsov nagovor ljudi, ki se je zgodil februarja leta 1943, ko je minister spraševal navzoče, ali so pripravljeni na totalno vojno, enoglasno pa so mu odgovorili, da vsekakor so.

Orisani pristop k mladini in sploh k ljudem podčrta Gramsci s sloganom pesimizem intelekta, optimizem volje.

Pesimizem, ker nas zgodovina nenehno uči, da se v kapitalizmu, v katerem živimo, zadeve, ki jih imajo ljudje med seboj, vedno znova razvijajo tako, da se povečujejo neenakosti, optimizem pa zato, ker nas taista zgodovina prav tako vsak dan uči, da so ljudje po naravi zmožni za etično delovanje, ki se začne s kritičnim odnosom do idej.

/…/ Sam nisem v položaju, da nagovarjam mladino, vendar ji želim veliko kritične misli in etičnega delovanja, ker bomo v bližnji prihodnosti močno potrebovali tako eno kot drugo.

Dr. DUŠAN RUTAR