Svoboda drugega je meja moje svobode
Naš komentar
Zdi se, da začetek šolskega leta marsikateri srednješolci že nekaj let razumejo in doživljajo tudi kot odprtje lova na »fazane«, to se pravi, na dijake in dijakinje prvih razredov srednjih šol. Ta se običajno konča tako, da se novince – z njihovo privolitvijo ali brez nje – obravnava kot objekt volje drugega, kot telo, na katerega starejši sošolci z raznobarvnimi flomastri pišejo in čečkajo, s tem pa javno izkazujejo svoj dominanten položaj in svojo voljo, ki se jima morajo novinci podrediti. Včasih so novinci deležni še drugih »blagodati«, denimo posipavanja z obarvanimi praški ali polivanja z vodo. /…/
Nekateri razlagajo takšno ravnanje, imenovano »fazaniranje«, kot neke vrste novodobni obred prehoda ali iniciacije, ki označuje prehod iz statusa učenca v status dijaka, torej simbolno vključitev novincev v skupnost srednješolcev. Šlo naj bi za podoben ritual, kot so tisti, ki so jih antropologi preučevali predvsem v devetnajstem stoletju v tako imenovanih primitivnih družbah. Ti rituali so pri teh ljudstvih v različni predelih sveta sestavni del njihove večstoletne tradicije …/…/. Najbolj znani so obredi prehoda iz otroštva v odraslost, ki je pogosto obenem prehod iz posvetnega sveta v svet svetega, numinoznega. Ti obredi imajo različne oblike in pogosto vključujejo prakse spreminjanja človeškega telesa, kot so tetoviranje, obrezovanje, pohabljanje posameznih delov telesa itd. Poleg tega marsikdaj vsebujejo tudi druge vrste surovosti in ponižanja. Pri nekaterih iniciacijskih obredih pa morajo novinci pokazati tudi določene vrline in veščine, denimo hrabrost.
Če upoštevamo te bistvene značilnosti obredov prehoda ali iniciacije, potem je »fazaniranje« prej neke vrste parodija resnih ritualov prehoda ali iniciacijskih obredov kot pa novodobna oblika le teh. Bolj spominja na novodobno obliko zabave, čeprav za marsikoga čudaške. Toda če je mišljeno kot zabava, starejši srednješolci ne bi smeli nobenega novinca siliti, da se je udeleži. Namenjena bi morala biti le tistim novincem, ki se tega obreda želijo udeležiti in se torej zanj svobodno odločijo. /…/ Praksa pa je, žal, drugačna. Zato je »fazaniranje« vsaj glede svoje prisilne narave podobno tradicionalnim obredom prehoda ali iniciacije. To pa pomeni, da se mu – če so v dosegu starejših srednješolcev – ne morejo ogniti niti tisti novinci, ki ga razumejo in doživljajo kot obliko poniževanja in izživljanja nad njimi. To velja tudi za tiste novince in še posebej novinke, ki starejšim sošolcem jasno in glasno povedo – zahtevajo ali moledujejo –, naj jih pustijo pri miru.
Zakaj kljub temu njihove besede naletijo na gluha ušesa? Če sklepamo na podlagi izjave enega od srednješolcev (ta je na vprašanje novinarke, ali bi »fazaniral« tudi nekoga, ki bi mu rekel, da tega noče, pred kamero prostodušno pritrdilno odgovoril), bi eden od možnih odgovorov lahko bil: ker so lani starejši dijaki »fazanirali« nas, bomo letos tudi mi novince. Opravičilo za njihovo sedanje ravnanje naj bi bilo lansko ravnanje starejših dijakov z njimi. Ker so bili lani oni žrtve takega ravnanja, naj bi torej letos njim pripadala pravica, da ravnajo z novinci enako tudi sami. Takšno upravičevanje svoje »pravice« temelji na ideji maščevanja ali kaznovanja v skladu z načelom: oko za oko, zob za zob. Toda tako ni mogoče upravičiti »fazaniranja« kot moralno dopustnega ravnanja. Najprej zato, ker sta maščevanje in kaznovanje v skladu s talionskim načelom v sodobnih zahodnih demokratičnih družbah moralno hudo sporni, če že ne nedopustni družbeni praksi. A tudi če ne bi bili dopustni, je analogija med njima in »fazaniranjem« zgrešena, saj se maščevanje in tudi tovrstno kaznovanje nanašata na krivca, na nekoga, ki je nekomu storil nekaj hudega, medtem ko je v primeru »fazaniranja« povsem drugače: žrtve tovrstnih praks so nedolžni novinci.
Poleg tega je prisilno »fazaniranje« v nasprotju z enim temeljnih moralnih načel, ki pravi, da je svoboda drugega meja moje svobode. Te meje ne bi smel prestopiti nihče.
ZDENKO KODELJA
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 14, stran 3, ki so izšli 15. septembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
