Tokrat o esperantu

Zakaj nas je le peščica, ko pa bi nas lahko bilo z izzivi današnjega časa z vsakim dnem več

Saj ste razumeli, mar ne? Samo prijazno sem vas želela pozdraviti v jeziku, za katerega človek ne sliši vsak dan, a ima že skoraj 130 let svoj prepoznavni mednarodni glas. V jeziku, ki je lahko – po svobodni izbiri – od vsakogar, hkrati pa od nikogar, saj se upira vsakršni ideološki zlorabi, nosi v svojem temelju idejo o pravičnosti in enakopravnosti. V jeziku, ki spoštuje tvoj materni jezik in te spodbuja k učenju vedno novih jezikov. V jeziku, ki je tako gibek, da lahko izrazi vsako misel, vsak pojem, poimenuje vsako čustvo, vsako stvar, ki jo ljudje na novo izumimo – in to v več odtenkih! V jeziku, ki se ga je mogoče – znanstveno dokazano – zaradi njegove preprostosti in logičnosti zelo hitro naučiti, hkrati pa pri jezikovno ozaveščenem govorcu spodbuja tako kultiviranje jezika kot tudi kreativnost.

Sama sem se osnov esperanta naučila v gimnazijskih časih. Iz učbenika, ki je imel manj kot 20 strani. V bistvu me je k temu prisilila moja radovednost. V šoli po ne vem kakšnem ključu nisem bila deležna pouka angleščine, jaz pa sem hotela čim prej iz prve roke izvedeti, kaj gojijo na šrilanških plantažah in o čem se pogovarjajo agnostiki v portugalskih vrtovih. Pozneje, ko sem že študirala, je moja študijska kolegica, Ljubljančanka, spoznala nekega simpatičnega Norvežana, s katerim sta prve lekcije zaljubljenosti spoznavala prav s pomočjo tega mednarodnega jezika. Šele pozneje sta se – na enaki višini oči – naučila jezika drug drugega, njuni otroci pa danes samoumevno govorijo slovensko, norveško in seveda esperanto. Prav tako se je ena od mojih nekdanjih sošolk, ki je imela na gimnaziji strašne težave z matematiko, z modrostjo let in morda prav zaradi znanja esperanta razvila v eno najprodornejših sodobnih jezikoslovk na Slovenskem, o mednarodnem jeziku pa napisala prav simpatičen učbenik za vse generacije.

Zame osebno je esperanto z leti postal predvsem jezik, s pomo��jo katerega so se mi razkrile najbolj nenavadne stvari. Čudila sem se, da sem lahko v njem prebrala tako Janezov evangelij iz Svetega pisma kot tudi kako islandsko novelo, ki bi mi zaradi neznanja izvirnega jezika sicer za vedno ostala skrita. Presenetilo me je tudi, ko sem nedavno izvedela, da so bili učbeniki življenja svetovljanskega Martina Kojca prava uspešnica v esperantu in most za prevode v druge jezike. Najbolj pa sem bila presenečena, ko sem po skoraj dvajsetih letih raziskovanja življenja in dela svetovne popotnice in pisateljice Alme M. Karlin po naključju izvedela, da je bila tudi državljanka sveta iz Celja esperantistka. Kljub znanju vsaj osmih jezikov in kruti življenjski usodi je prav zaradi esperanta verjela v boljši in pravičnejši jutri. In to hotela deliti z drugimi, z nami.

Včasih se vprašam le, zakaj nas je samo peščica, ko bi nas lahko bilo z izzivi današnjega časa z vsakim dnem več. Elkore, jes, chiutage pli.

JERNEJA JEZERNIK