In vendar se ljubi …

Uvodnik

Osupel bi bil naključni popotnik oddaljene galaksije nad našo deželo, ki še vedno ima vse, kar bi si bogovi želeli zase. Osupel in začuden hkrati, ko bi uvidel, kako ravnajo z vsem, kar jih definira kot narod, njeni prebivalci. Da bi se lažje delili in se nadvladovali, si režejo zgodovinske korenine in vrtajo po narodnih konfliktih že od karantanskih knezov naprej. Celo najboljšim med njimi pulijo zastave iz rok in jim brskajo po pedigreju trenirk, ko šampioni začnejo nevarno združevati ljudi v ponosu. Izbuljil bi oči ob sodobnih poniž(a)nih sužnjih, ki si ničesar ne želijo bolj od biča ljubljenega gospodarja. Ne za gospodarjev hrbet, pač pa za hrbte drugačnih in še revnejših. Realni sektor tolče po javnem, javni po realnem, javni sektor po učiteljih, zdravniki po učiteljih, učitelji po učiteljih, upokojenci po vseh, ki niso ne naši in ne vaši. Šola in kultura naj se že enkrat sama ukinita (saj netržna itak delata samo škodo kapitalu), da bodo tisto ubogo kljuse od države navadili na stradanje. Še preden sama crkne. Vse v skladu z njihovo ne tako daljno tradicijo, ko so obnemogle starčke otroci peljali v planine, da so tam mirno počakali na smrt. Nič jim ni več sveto in nič, kar se sveti, jim ni več tuje. Zgrozil bi se nad »podjetnostjo« demokratično izvoljenih predstavnikov teh čudnih, med seboj vojskujočih se plemen. Nad »razvojno naravnanostjo« tistih, ki branijo korporacije pred lastnimi volivci. Z namenom, seveda, da bi te mirno delale, česar doma ne bi (smele). Od čistega zraka in bistre studenčnice se pač ne da živeti. Za dober denar pa se da tudi mimo silnih direktiv in predpisov prodati zdravje in življenja neukih plebejcev …

In če bi me vprašal popotnik, od kod take črne luknje med nami, od kod izgubljenost pred pragom raja, bi ostal brez besed, brez glasu. Vem, moral bi kričati, preglasiti apatijo, razočaranje in izdanost. A je tudi besedi danes težko. Posebej kadar ponuja roko, kadar gradi davno porušene mostove med ljudmi in kadar sledi dobronamernosti slehernega sogovornika. Četrt stoletja poučevanja sem pri učenju z mladimi stavil na najpomembnejše aksiome – povezanost, dobroto in medsebojno spoštovanje. Kot vse kaže, izgubljam in res postajam neživljenjski. Tako kot tržno nezanimiva javna šola v celoti, bi dodali mladoekonomisti. Tisti v zrelih letih seveda, ki imajo šolanje za seboj.

Ko besede tišči k tlom tesnoba, je težko pisati o ženskah. Težko se jim je v kontekstu vsakdanjika pokloniti, ko bi se jim želel. Vsak dan.

Mojim puncam v najboljšem matematičnem aktivu, ki verjamejo vame celo po teh prav nič mladih mislih. Ker so me naučile, da je edino sreča deljiva z vsemi nami. Vztrajnima razgledovkama, ki goreče odstirata okna spoznanj, drugačnih razsežnosti učiteljstva; ker znata, ker čutita in ne sprašujeta za ceno. Seveda pa predvsem tudi dekletu, ki je znala slišati moje tihe otožnosti in silna razočaranja poraziti z enim samim sramežljivim nasmehom. Pisal bi o shranjenih prodnikih, na katerih je sedela ob morju, o prvih skupnih življenjskih matinejah, ki nam jih znajo dekleta in žene posebej skrbno zakleniti med srčne prekate. Za dni, ko naša srca zajame trdoživa megla. Pisal bi, oh, kako bi pisal, s peresom ljubezni, ker drugega ne znam držati in vihteti. Pisal bi za sinova, da bi nekoč tudi sama znala pričakati prvo zoro med dlanema, polnima brezmejnega zaupanja. Če bosta kot njun oče drugačna in tržno neprilagojena, jima utegne priti prav.

MARKO ŠPOLAD