Cenjeni Ivan

Uvodnik

Cenjeni Ivan,

kako si kaj? Je vreme tudi pri tebi tako muhasto kot pri nas? Vse možne vremenske pojave imamo v roku ene ure (mogoče v roku enega dne, vendar se ura bolj dramatično sliši). Vse je tako lepo novo, čisto, narava še meni daje priložnost za nov začetek. Pomladansko cvetje prekipeva čez travnike, drevesa se bodo ravnokar razpočila, ptiči pa žvrgolijo, kot da v življenju še niso videli vseh teh lepot.

Res je idilično. Tvoje srce bi zagotovo vzdrhtelo ob vseh lepih prizorih, hkrati pa bi začutil prikrito grenkobo, ko bi se zazrl v daljavo, k opuščenim kmetijam, zaraslim poljem in podrtim jablanam.

Zdi se, da nas preveva grenkoba in nas po malem najeda prav vse. Ti bi danes zagotovo našel več hlapcev Jernejev, kralji ne kraljujejo le na Betajnovi, rek »za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!« še vedno zaskeli, ob uprizoritvah tvojih dram pa se človek sprašuje, ali ne gleda le večernega televizijskega dnevnika. Tvoja dela so še vedno aktualna, še vedno zadenejo bistvo in še vedno mi je težko pri srcu, ko jih preberem do konca. Pa ne zaradi žalosti, jeze. Svet se mi razodene v vsej svoji veličini, brez olepšav in to me hkrati navdaja z grozo in čudnim veseljem, da sem bila znova spuščena na trdna tla.

Veš, vsako jutro me budi sinička, ki se z okenske police dere na svet okrog sebe. Kdo bi si mislil, da lahko elegantna žival v črnem fraku proizvaja take grozljive glasove! Začne lepo, spevno, potem jo v trenutku nekaj obsede in preklopi na čisto nezemeljske zvoke. Trkanje po šipi nič ne pomaga in tako se dobršen del aprila in maja zbujam s tako budnico. Ta dva meseca sta tudi drugače vedno najbolj stresna, pa ne vem, ali je to zaradi tega, ker sem še vedno ujetnica slovenskega šolskega sistema – ravno mali in veliki traven sta najbolj na udaru in človek komaj najde še kakšen prazen možganski zavoj za novo informacijo in prosto mesto na koledarju za novo šolsko obveznost.

Še iz osnovnošolskih časov se spominjam, da smo ob takem času začeli prebirati tvoja dela, pripravljati smo začeli tudi proslavo v čast tvojega rojstnega dne. Ena od sošolk je brala odlomek o Enajsti šoli pod mostom, druga o Peharju suhih hrušk, s pevskim zborom smo se učili »starinske« pesmi, ki bi čim bolj ustrezale tvojim »starinskim« časom. Na tem mestu naj priznam, da mi v tistih časih tvoje literarne stvaritve niso nič kaj dišale. Vedno si bil tako zatežen, vedno sem ob srečnem začetku vedela, da bom na koncu prebirala o žalostnem koncu in me bo stiskalo pri srcu, ker se bom z vsem napisanim preveč poistovetila. Tako sem si vsakič, ko sem odprla šolsko berilo in se je prikazalo tvoje ime, zamrmrala v brado: »Pa ne že spet ta Cankar,« in zdi se mi, da v razredu nisem bila edina.

Tega mi ne smeš zameriti, saj si še sam dejal, da šole in vsega v povezavi z njo nisi nikoli maral. Me zanima, kaj bi rekel, ko bi izvedel, da berejo šolarji tvoja dela za domače branje. Bi okregal učitelja, da je na tak način priskutil knjige celotni generaciji ali pa bi ga mogoče celo sarkastično pohvalil? No, vsekakor te šolarji hočeš-nočeš še vedno berejo in ob tem malo trpijo, a jim te muke ne škodijo – se vsaj naučijo, da se hrušk na tvoj način ne krade in da se za kavo materi lepo zahvališ, četudi je prinesena prepozno.

Letos nisi glavna zvezda le v šolskih klopeh, pač pa po celi Sloveniji. Tebi v čast prirejajo prireditve, izdajajo ponatise tvojih del, s tvojo podobo so okrašeni spominki, kar bi ti zagotovo laskalo (tvoja fotogeničnost sčasoma očitno ne bledi). V naši zavesti si zelo prisoten, večkrat se smejimo tvoji potratnosti z najemanjem dveh kočij, sarkastično se ti zahvaljujemo za kompleks zatajanja matere, še pitje kave nam greniš! Samo še tvoji brki se manjkajo na avtobusih potniškega prometa …

Ves ta cirkus okrog tvoje stoletnice je še mene spet prepričal, da tvoja dela spet vzamem v roke in jih preberem. In ne trpim tako zelo, da boš vedel. Tisti večni ból je še vedno prisoten in tudi srce je večkrat obteženo. Kljub temu pa ugotovim, da je bilo in bo vedno tako ter da je tale naš svet vsaj tako raznolik kot siničkino petje, na trenutke kar dretje.

Pa vse najboljše, dragi Ivan!

Prisrčen pozdrav!

Tara

Ivanu Cankarju (10. 5. 1876–11. 12. 1918) namenja pismo ob njegovem rojstnem dnevu Tara Milčinski.