Čas, a ne za vas

Naključje je hotelo, da smo v sklopu Šole politične pismenosti, alternativne oblike izobraževanja, ki pod okriljem Zofijinih ljubimcev – društva za razvoj humanistike poteka v Mariboru, v dveh dneh gostili dva nekdanja ministra za šolstvo. Oba sta govorila o času, v katerem živimo. Pravzaprav o tem, kako ublažiti njegove uničujoče učinke. Slavko Gaber je predstavil projekt časovne banke, Franci Pivec odprto kodo.

A najprej nekaj več o času, v katerem živimo. Morda bi se smejali, če bi vas skušal prepričati, da bi lahko živeli v času, ko vsakdo prispeva v skupnost po svojih najboljših močeh in jemlje iz nje v skladu s svojimi potrebami. Ko pa se zazremo v sedanjost, nam ni več do smeha. Ne moremo se smejati ob dejstvu, da živimo v času izginjujoče javne sfere in napredujočega prepričanja, da ljudje ne delujemo brez materialnih spodbud. Tudi se ne moremo smejati besedam, ki širijo takšno prepričanje. Besedam, ki so narejene za nema usta, trikrat prepakirane in orumenele. Besedam, ki jih v plenilskih zibkah žvečijo prihodnje koruzne zvezde, zaradi katerih se potem v naši spodleteli deželi smeji gospa Viktor.

Kako se v ta čas umeščata omenjena projekta? Bistvo obeh je, da nam skušata vrniti nasmeh. Nasmeh? Ni to nekako novoletno kičasto? Tako časovna banka kot odprta koda predstavljata alternativo tržnemu razvrednotenju človeka. Časovna banka s tem, da lahko uro svojega dela zamenjate za uro katerega koli drugega dela (umskega ali fizičnega) in si pri tem ne belite las, kot kakšen krošnjar, ali ste na zgubi. »Odprtokodniki« pa že v načelu ne pristajajo na zamenjavo svoje delavne sile za plačo, s tem pa v danih razmerah ohranjajo nadzor nad sadovi svojega dela in s tem nad samimi sabo oziroma nad svojo ustvarjalno naravo, ki se tako ne spreminja v – strokovno rečeno – abstraktno delovno silo, s katero razpolaga nekdo drug (kapitalist), in ki ima, zato ker je abstraktna, izračunljivo tržno vrednost. Za oba projekta je torej značilno, da vzpostavljata nov odnos med skupnostjo in ekonomijo. Pomenita novo obliko dela – prav dela, v katerem vsakdo daje po svojih najboljših močeh. Če hkrati predstavljata zgled tudi za druga področja življenja, tedaj nas pozivata k borbi za ohranjanje ustvarjalne svobode, za krepitev pripadnosti s skupnostjo, za razvijanje vrline kakovostnega dela na drugačni, nematerialistični osnovi in z vsem tem k borbi za temelje srečnega življenja. V tem smislu nam torej projekta vračata nasmeh.

Zato lahko v njiju razberemo upor zoper čas, v katerem živimo. Kajti ta trenutno ni naš. Je čas tistih, ki so ga zakupili. Slednje je očitno ob vprašanju, ali dejansko svobodno razpolagamo sami s sabo. To vprašanje je za nas, učitelje, še posebno pereče, zlasti zdaj, ko imamo vse manj prostega časa, ker se vse bolj obnašamo kot zasebniki (izvajalci projektov) … Več v ŠR!