Šolstvo kot predmet medijske fantazmatike
Naš komentar
Javnost – ali bolj modno rečeno: medijsko pokrajino – v skorajda enakomernem ritmu preplavljajo teme s področja šolstva. Enkrat se mediji vsevprek ukvarjajo z »nasiljem v šolah«, drugič z ogorčenimi starši, tretjič z »nepravičnim« preverjanjem znanja in tako brez konca do trenutno strašno aktualne teme delovnih zvezkov. Sam se, kot moram osramočeno priznati, niti ne spomnim, kdaj »smo« ta učni pripomoček sploh vpeljali, se pa definitivno spomnim, da je nekoč bil čas, ko delovnih zvezkov sploh ni bilo. /…/ Ker v zvezkih ni bilo ničesar, so torej učenci ustvarjali »iz nič« in seveda je ni večje kreativnosti, kot je tista, ki iz nič naredi nekaj. Ne da bi trdil, da v današnjih šolah ni poleg delovnih zvezkov tudi zvezkov brez pridevnikov, pa je problem delovnih zvezkov, kot nasledek dogajanj na izobraževalnem trgu, verjetno vreden kakšne poglobljene raziskave s poudarkom na globoki državi, ki je seveda vsega tega kriva. Vendar se tu in zdaj ne bom spuščal v problematiko, ki se je porodila v začetnih fazah spreminjanja šolstva skupaj s spreminjanjem celotne družbe, ko so nekoč »avtoritarno« predpisane učbenike zamenjali s pluralistično učbeniško tržno ponudbo. Bolj me zanima nekaj drugega; namreč to, da so lahko take »interne« dogodivščine šolskega sistema stvar moralne panike in podajanja tematik, ki se nanašajo na »naše otroke«, iz medija v medij z vedno bolj alarmantnimi opredelitvami od novinarjev, ki so za »kritične« obravnave strokovno visoko usposobljeni, ker so pač vsi nekoč hodili v šolo.
/…/ Čeprav v nekdanji Jugoslaviji nismo bili ravno odrezani od sveta, tovrstne medijske prakse le niso prodrle v naše medije. Seveda govorimo o času, ko so bili časopisi tiskani na precej hrapavem nekakovostnem papirju, televizija je bila nekaj migetajočega z nenehnimi »smetnjami na liniji Avala–Sljeme« in edino UKV radio je bil za silo nekaj, kar bi lahko primerjali z zdajšnjimi standardi. Ko so se vse bolj spreminjali družbena scena, politični sistem in gospodarska struktura, so se vzporedno s tehnološkimi novostmi in z novimi oblikami komunikacije spreminjali tudi mediji. Kar so nekoč bila »sredstva javnega obveščanja«, je brez posebne postopnosti postalo trženje informacij, trženje zabave in podobnega, sama »sredstva«, torej mediji, pa so postali predvsem oglasne službe, ki si morajo prizadevati, da z zanimivimi vsebinami pritegnejo pozornost zato, da bodo bralci ob nespregledljivih reklamah razmišljali, kaj naj storijo s svojo kupno močjo.
Eden od najpogostejših trikov novinarstva je posploševanje in pretiravanje najpogosteje posameznih primerov. To novinarstvo je že povsem oropano spomina na nekdanjo avtonomijo in samo še na posameznih straneh ali v določenih časovnih intervalih v avdiovizualnih medijih ohranja nekaj malega analitičnega in kritičnega pristopa. Ameriška sociologija medijev je ugotovila, da so mediji postali stroji za proizvodnjo strahu in ogroženosti, kajti ni je boljše zabave, kot so novice o strašljivih dogajanjih. /…/ Šola je kajpak še posebej primeren »zaslon« za to, da nanj sodobna medijska družba projicira najhujše strahove in najbolj razburjeno fantazijo. Primer z delovnimi zvezki je v siceršnjih medijskih gonjah, ki sejejo svoje posplošitvene sintagme v vsakdanjo govorico, manj vznemirljiv in celo vsebuje racionalno jedro. Ilustrira namreč neskončno igro med regulatorji trga in založniki, ki morajo na trgu preživeti. Drugače siceršnje medijske obravnave prikazujejo šole kot hiše groze, šolski sistem pa kot podjetje tik pred stečajem. Kljub temu je občinstvo, ki je cilj teh nagovarjanj, kot se zdi, za zdaj dovolj imuno na to »plozanje«, saj raziskave Centra za raziskave javnega mnenja iz leta v leto beležijo stabilno visoko stopnjo zaupanja v šolski sistem. Problem je torej veliko bolj v medijskem pogledu kot pa v tistem, kar ta tendenciozni pogled odkriva. Časi se kajpak spreminjajo in tega pisanja ne kaže razumeti kot nostalgije za »starimi dobrimi časi«. Gre samo za opombo, da se časi lahko spreminjajo tudi na slabše.
DARKO ŠTRAJN
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 11, stran 3, ki so izšli 1. junija 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja!
