Več rokodelcev in manj filozofov

Rutarjeva lekcija

Nedavno (aprila 2018) je na nacionalni televiziji pomemben človek resno izjavil, da potrebujemo temeljito prenovo šolskega sistema. /…/ Potem pa je mož dodal, kot bi hotel argumentirati lastno izjavo, da potrebujemo več rokodelcev. Če prvi del njegovega izjavljanja ni zanimiv niti malo, je drugi več kot zanimiv, obenem pa je že vreden kritike, kot bo razvidno – toda najhujše šele sledi. Za nameček je namreč poudaril, da nikakor ne bi bilo dobro, če bi imeli same filozofe.

Izjavljanje neznanca bi morda za silo sodilo v zgodnji srednji vek, ko je bilo rokodelcev tod okrog zelo veliko, filozofov pa malo ali nič, toda takrat se ni bilo bati za rokodelce, ki so mukoma, brez pomoči sodobne tehnologije in umetne inteligence, z rokami v potu obraza izdelovali, kar je bilo pač treba izdelati.

V 21. stoletju pa si ne predstavljam, da mi čevlje izdeluje rokodelec, temveč pričakujem, da jih hitro in spretno naredijo roboti. Danes že znajo zlikati srajco, speči omleto in zavezati kravato, jutri pa bodo z lahkoto in natančno opravili večino dela, za katerega sicer potrebujemo roke. In prostih rok bomo lahko še bolj uporabljali možgane ter delali z glavo, kot se reče. Sklep je na dlani: prihodnost človeštva prav gotovo ne temelji na delu z rokami, na roko-delstvu.

Potem bo še bolj kakor v 11. stoletju očitno, kako zelo potrebujemo intelektualce, ki ne delajo z rokami, temveč z možgani. Ki torej mislijo.

In misliti je treba. Veliko in zelo zahtevno. Potem je treba misliti še več. Tudi zato, ker je svet na robu preživetja. Z rokodelci zagotovo ne bo preživel, bo pa človeštvo morda preživelo, če bo znalo vlagati velikanska sredstva v znanost, ki bo pomagala razvijati novo tehnologijo, kvantne računalnike in umetno inteligenco.

Ob vsem tem bo imela filozofija pomembnejšo vlogo kot kadar koli doslej. Vse potrebnejša bo že zato, ker so medsebojni odnosi med ljudmi velikokrat še vedno v kameni dobi, figurativno rečeno. /…/

Uveljavlja se namreč vulgarni besednjak menedžerjev, ki upravljajo s kapitalom, z denarjem in s premoženjem. Z njim ne upravljajo niti lastniki kapitala, zato je morda upravičeno, kar zapišeta v knjigi z naslovom Managerial Capitalism Gérard Dumenil in Dominique Lévy.

Ljudem se vse bolj spontano dozdeva, da je vse v življenju, skupaj z njim, mogoče menedžersko uravnavati. Z vsem naj bi bilo namreč mogoče upravljati, tako nas prepričujejo iz dneva v dan, kot da je življenje samo kupček denarja, s katerim pač upravljajo, da bi ga bilo zvečer več kakor zjutraj.

In dejansko upravljajo. Peščica menedžerjev upravlja z večino kapitala, premoženja in denarja. Delavci, prav nasprotno, ne upravljajo; delavci delajo. /…/ Z delavci tudi upravljajo. Saj pravijo, da so človeški kapital. S kapitalom kajpak upravljaš.

Ali kot je nekoč pravilno ugotovil Marx: delo, ki ga opravlja delavec, je blago, ki ga prodajajo in kupujejo.

Humanistika je v taki perspektivi povsem nepomembna, je odveč, je nepotrebna, zlasti pa je povsem nekoristna, saj z njo ni mogoče upravljati in je ni mogoče prodajati in kupovati. Rokodelci so, prav nasprotno, zelo koristni. Ker delajo. Denimo z rokami, zato se tudi imenujejo rokodelci.

Bizarnost razmišljanja o potrebi po rokodelcih v letu 2018 je tako očitna, da se mi upira, da bi sploh še kaj zapisal. V glavi imam namreč možgane, s katerimi lahko mislim. Človek, ki trdi, da v letu 2018 potrebujemo več rokodelcev, da nas ne bodo preplavili filozofi, za katere bi smeli domnevati, da ničesar ne delajo, preprosto nima pojma, o čem govori. Ne misli, čeprav ima možgane.

Takih ljudi se spontano bojim, ker so nevarni. O njih je pisala tudi Hannah Arendt, ko je spoznavala, da je čisto mogoče, da ljudje nehajo misliti.

Ko ljudje nehajo misliti, pomeni, da je ideologija dosegla ultimativno zmago. Taka zmaga pa je pirova, kajti ideologija ni nič drugega kot to, kar imenuje Marx ozko omejeno znanje o svetu. Tako znanje je sicer za silo uporabno, toda za preživetje nikakor ni.

Poleg tega se rado zgodi še nekaj. Ljudje, ki nehajo misliti, prvi sledijo; denimo ljubljenemu vodji. In potem je zares konec vsega.

Dr. DUŠAN RUTAR

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 11, stran 7, ki so izšli 1. junija 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja!