Ljubezen živi

V Sarajevu

Slovensko kulturno društvo Cankar v Sarajevu ima dolgoletno tradicijo, saj je bilo kot Delavsko kulturno društvo Cankar ustanovljeno že leta 1934 in je s svojim – občasno prekinjenim – delovanjem vztrajno gojilo slovenski jezik in kulturo. Materinščini je ostajalo zvesto tudi med zadnjo vojno v BiH. Leta 1993 se je ponovno dvignilo kot feniks iz pepela, ko so meščani slovenskega rodu preživljali najtežje trenutke vojne vihre, bede in trpljenja. 

Ljubezen do slovenskega jezika je tako močna, da je tudi vojna ni mogla zlomiti. Društvo je tečaj slovenskega jezika za odrasle in dopolnilni pouk za otroke pripravilo še v obdobju vojne, poleg tega pa so si sarajevski Slovenci lajšali trpeče dni tudi z različnimi kulturnimi, umetniškimi in družbenimi dejavnostmi, ki so jim pomagale pri ponovnem občutenju slovenske identitete, ohranjanju slovenskega jezika in očetovskih navad.

Člani društva izdajajo tudi časopis Zora Cankarjeva, na njegovih straneh pa beležijo vsakoletne dejavnosti in manifestacije, ki naj bi bile članom zapisane kot spomin na preteklo leto, širši javnosti pa naj bi predstavljale vpogled v delovanje društva, katerega poglavitni namen je ohranjati slovenski jezik in nacionalno identiteto slovenske manjšine.

Prednostna naloga društva Cankar je vsekakor skrb za podmladek. Z željo po širjenju obzorja in občutenju zvena slovenske besede v društvu že vrsto let poteka tečaj in dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Tečajniki se ga udeležujejo vsak teden ob četrtkih, učenci pa prihajajo po znanje ob sobotah in vedno znova dokazujejo, da v njihovih mladih srcih ljubezen do materinščine zelo živi. Starostna skupina učencev je raznolika, saj se v povprečju giblje od sedmih do osemnajstih let. Učiteljica Melita Osmanagić mlade in malo manj mlade na začetku šolskega leta razdeli v več skupin glede na stopnjo že usvojenega znanja. Društvo je na svoj podmladek zelo ponosno, saj učenci delajo kot mravljice in z vsem trudom in veseljem s svojo programsko zasnovo sodelujejo na martinovanju, se pripravljajo na pustovanje, s slovenskimi pesmimi pozdravljajo Sv. Jurija, se z recitacijami in dramskimi ali drugimi igrami priklanjajo pomladi. Poleg tega prirejajo še velikonočne delavnice, v katerih se seznanjajo z različnimi načini barvanja pirhov, sploh pa njihovega nastajanja od izpihovanja do končne barvne in okrašene podobe. Ob pestrih vzgojno-izobraževalnih dejavnostih se učijo izdelovati tudi butarice, spoznavajo nastajanje idrijske čipke, ob posebnih priložnostih počastijo tudi kakšnega mladinskega pesnika in pisatelja ter se z vso svojo radovednostjo vpletejo v prijetne in zabavne pogovore ter tako spoznavajo slovenske literarne ustvarjalce in slovensko deželo. Slišati o Sloveniji pa le ni dovolj, treba jo je tudi začutiti in videti; zato se učenci dopolnilnega pouka velikokrat srečujejo z učenci slovenskih osnovnih šol. Nad medsebojnimi izmenjavami so zelo navdušeni, saj se obiskujejo, si izmenjujejo izkušnje, okušajo tradicionalne jedi, se prepuščajo domačim navadam in običajem ter zaživijo z državo gostiteljico. Slovenski otroci v Sarajevu radi zavijejo na znamenito Baščaršijo in se prepustijo užitkom, ki jih ponujajo čevapčiči; sarajevski učenci pa se pustijo razvajati s tradicionalnimi slovenskimi jedmi, kot so goveja juha, pečenka in povrhu za posladek še slastna gibanica. Njihov obisk ni namenjen le okušanju dobrot, ampak poskrbijo tudi za medsebojna presenečenja in programske koncepte ter si podarijo recitacije, dramske uprizoritve, kvize in vzgojno-izobraževalne igre. Otroci iz slovenskih osnovnih šol se ponavadi pridružijo slovenskemu pouku v Sarajevu, obiščejo naravoslovni muzej, se sprehodijo po mestnih ulicah in si v večernih urah ogledajo še kakšno zanimivo predstavo ter se zadovoljni vrnejo v Slovenijo.

Pouk slovenskega jezika v Sarajevu je zelo razgiban, saj učiteljica za vsakega udeleženca izbere čim bolj zanimivo in primerno vsebino. Zagovarja namreč stališče, da je najpomembnejše vzbuditi in spodbuditi zanimanje in veselje do obiskovanja šolskih ur, kar pa je treba skozi vzgojno-izobraževalni proces skrbno gojiti. Prostori društva so velikokrat pretesni, saj tam mrgoli bistrih glav in se zmeraj veliko dogaja … Več v ŠR!