Želijo si pripadati

Od medkulturnosti do uniform

Nedvomno imajo učitelji jezikov odločilno vlogo pri oblikovanju večjezične Evrope. S pravim prepletom jezikovnih in pedagoških spretnosti lahko v učencih zbudijo navdušenje za jezike, ki bo trajalo vse življenje. Vendar ne gre le za pouk jezikov in učitelje jezikov. Zdajšnja šola mora otroke pripraviti na življenje v družbi, ki je odprta do drugih kultur in omogoča stike s prebivalci iz mnogih različnih držav in tradicij. Zatorej le govoriti tuje jezike ni več dovolj za uspešno komuniciranje, medsebojno zbliževanje in razumevanje. Uspešno sporazumevanje zahteva poleg poznavanja pravil jezikovnega sporočanja tudi poznavanje oblik, pristopov in ravnanja v različnih kulturnih okoljih.

…

Najprej podobnosti, nato razlike

… Pri mlajših otrocih (prvi tuji jezik je obvezen v 4. razredu, poskusno pa se vpeljuje že v prvega) na medkulturni ravni velja črno-bela ureditev: belo ali sprejemljivo je tisto, kar imamo ali delamo mi, črno ali nesprejemljivo, vredno posmeha ali kvečjemu prezira pa tisto, kar imajo ali delajo drugi. Zato je pomembno, da učitelj ne začne poudarjati razlik, četudi so zelo očitne, temveč iskati podobnosti. … Šele potem postanejo zanimive primerjave, denimo, šolskih sistemov: od dolžine do starosti otrok pri vstopu in ob koncu obveznega izobraževanja. Pri iskanju primerjav pa prej ko slej naletimo na šolske uniforme. Učenci kaj hitro opazijo, da smo v Sloveniji prej izjema kot pravilo glede tega, da šolskih uniform nimamo. Vsekakor pa je ta tema hvaležna tudi za učenje izražanja utemeljenih stališč.

Da so stališča lahko argumentirana, je treba uporabljati konkretne podatke. Že kratek sprehod po svetovnem spletu nas lahko prepriča, da je kodeks oblačenja zelo aktualen (in kaj je šolska uniforma drugega kot dostojen način oblačenja in na preprost način rešen opis dostojnosti, ki je sicer lahko problematičen). Tovrstni kodeks poznamo v poslovnem svetu, v cerkvah, pri ogledu kulturnih prireditev, pri iskanju zaposlitve, pri večerjah v hotelih in še bi lahko naštevali.

Razprodaja gole kože

Zakaj se nam torej ob šolskih uniformah porajajo pomisleki? Zakaj je le nekaj šol v vzgojni načrt zelo previdno dodalo vrstico o kodeksu oblačenja (denimo »Od učiteljev in učencev se pričakuje, da prihajajo v šolo urejeni in dostojno oblečeni.«), čeprav bi vsi radi dodali veliko več, da šolski hodniki v vseh letnih časih ne bi delovali kot razprodaja gole kože mladoletnic ali spodnjega perila, ki mora na vseh koncih kukati izpod oblačil? In ob vseh teh razgaljenih popkih in ledvicah, tudi pri minus desetih stopinjah, se niso oglasili niti zdravniki.

Verjetno je še preveč živ spomin na pionirske uniforme in v strahu, da nam ne bi kdo očital socialistične nostalgije, o tem ne govorimo na glas. Čeprav uniformam v prid govori marsikaj – najbolj nedvomno to, da tudi z zunanjimi simboli utrjujemo občutek pripadnosti (saj ima tudi država zastavo in himno). Pripadnost, spadati nekam, imeti nekje svoje mesto pa ni le zadovoljujoč občutek, je potreba. Potreb je več vrst. Ameriški psiholog, »oče« humanistične psihologije Abraham Maslow je utemeljitelj hierarhije potreb, katere poglavitna ideja je, da morajo biti zadovoljene najprej potrebe nižje ravni (fiziološke potrebe, potrebe po varnosti, pripadnosti …), da se potrebe višje ravni (po spoznavanju, samouresničevanju …) sploh pojavijo. …

Enakost enačijo s pravičnostjo

Potreba po pripadnosti pa ni edini razlog vprid šolskim uniformam. Veliko jih znajo poiskati tudi učenci. Ob vsakoletnih razpravah v različnih razredih se pojavljajo vedno iste ugotovitve. Med argumenti za so: vsi bi bili enaki, pripadnost, učiteljica bi nas v množici lažje našla, drugi ljudje bi vedeli, kam spadamo. Argumenti proti pa so: uniforme so »staromodne«, ne bi mogel/a nositi najljubše znamke oblačil, uniforma bi bila velik strošek.

Seveda znajo vsi učenci natančno opisati, kakšno uniformo bi z veseljem nosili. In začuda – nobena opisana uniforma ni takšna, da bi razkrivala popek ali tangice.

Nedvomno je pomembno tudi to, da učenci pojem enakosti enačijo s pojmom pravičnosti: pravično je, če dva učenca za enako znanje dobita enako oceno, pravično bi bilo, če bi bili vsi učenci v enakih oblačilih, ker otroci za socialni status svojih staršev pač ne smejo biti kaznovani. Pa so – vsakodnevno s posmehom od »premožnejših« sošolcev ali sošolk. … Več v ŠR!