Izobrazba ob vso veljavo

Naj za začetek osvetlim nekaterim morda neznan izraz Potemkinove vasi. Ta simbolizira lažno, iluzorno fasado, za katero ni ničesar. Potemkinove vasi so frazem, s katerim so in bodo mnogi režimi predstavljali svoje navidezne in neobstoječe dosežke naivnim obiskovalcem, tujim politikom ali, morda najhuje, svojim ljudem. Zdi pa se, da prežema plasti družbe nasploh. Tudi slovensko osnovno šolo, v zvezi z njo si mečejo pesek v oči starši, učenci in tudi nekateri učitelji. Ali gradijo slovenske Potemkinove vasi? Ideal odličnosti in celo, hm, lažne superiornosti?

Nisem učitelj z dolgim stažem, a kljub temu opažam, da devetletka postaja oz. je (že) postala novi Potemkin – graditelj iluzorne stvarnosti. Stroj, ki poseduje neverjetno sposobnost, da vse obrne na veselo, pozitivno, odlično plat. Slabe plati ni. Navzven. Bistvo je očem nevidno in ... nepomembno. A vseeno preidimo k bistvu – k pretirano visokim ocenam v osnovni šoli, ki ne odražajo znanja. To dejstvo me, in verjamem, da še marsikaterega osnovnošolskega učitelja, spravlja v slabo voljo in občasno vrže s tira, staršem osnovnošolcev pa se zdi normalno in povsem samoumevno.

Ko sem nedolgo tega vpisoval ocene v redovalnico, sem z začudenjem opazil, da učenci, ki so pri mojem predmetu prejeli oceno dobro ali nižjo, te drugje še niso prejeli. Zaobšlo me je vprašanje: Ali pri drugih predmetih ni treba ničesar razumeti, da prejmeš odlično oceno? Se snov samo napiflaš in zdrdraš kot pokvarjen gramofon? Ali tudi nekateri učitelji doprinesejo k postavljanju kulis Potemkinovih vasi, h gradnji iluzij o odličnosti vseh, ki jih šele srednješolski učitelji zrušijo in uzrejo siromašno podobo mladih hiš – prihodnjih intelektualcev? Ali naj ne bi bila ocenjevanja znanja strukturirana po načelu težavnosti, torej od preprostejših do zahtevnejših nalog, na podlagi katerih se populacija razdeli po Gaussovi krivulji in se izlušči elita? Stvar vsakega posameznika je, da presoja. Sam pa menim, da na prelomu v novo desetletje slovenski homo sapiens mentalno ni na višji ravni kot pred desetimi leti, sploh ker je tudi učni načrt obsežnejši kot prej.

»Naši otroci so prvaki, odličniki, skoraj nadljudje ... Pa so res?« Diši po komunističnih parolah. Ali ni to samo celofan, ki nam zastira pogled pred bistvom, iluzorna resničnost, v katero verjamejo starši (žal tudi nekateri učitelji) in z njo hranijo svoje otroke ter jim v imenu zaščite pred stvarnostjo in (lažne) ljubezni tako zelo škodujejo? … Več v ŠR!