Prepuščeni samim sebi

Med indoktrinacijo in izobraževanjem

Te dni bomo – ob bližajočem se kulturnem prazniku – več pozornosti kot sicer namenili kulturnemu ustvarjanju in dogajanju. Ob tej priložnosti smo pomislili na dr. Gregorja Tomca, izrednega profesorja na Oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki se ukvarja prav s tem področjem – in razmere v njem neusmiljeno kritizira. Verjetno ne bi bilo treba zapisati, da je bil tudi član Pankrtov in njihov tekstopisec. Pozneje je sodeloval tudi z drugimi skupinami. Lahko bi torej rekli, da je človek z obeh strani, ne le analitik, marveč tudi ustvarjalec. V pogovoru nam je predstavil svoje poglede na to, kakšno vlogo ima slovenska šola pri oblikovanju estetsko zakompleksanih ljudi, kaj je narobe s poukom umetnosti in kakšen bi moral biti, zakaj jemati resno različne oblike popularne kulture, kako jih umestiti v izobraževalni program ... Ob tem poudarja, kako nepravična in nedemokratična je zdajšnja kulturna politika, ki podpira predvsem visoko kulturo, zelo malo pa moderno urbano kulturo. Morda je to za marsikoga samoumevno, a sogovornik prepričljivo ponazori, zakaj to ne drži.

Ob zagovoru doktorske naloge, v kateri ste obravnavali moderno, popularno kulturo, vas je menda eden od profesorjev vprašal, kdaj se boste začeli ukvarjati z resnimi stvarmi. Vi se s tem delom kulture ukvarjate še zmeraj in ga jemljete povsem resno. Zakaj je pomembno popularno kulturo jemati resno?

Izraz popularna kultura se mi ne zdi več najbolj primeren. Če ponazorimo s podatki o potrošnikih slovenske glasbe, ugotovimo, da je daleč največ poslušalcev narodno-zabavne glasbe, medtem ko so deleži poslušalcev popa, rocka in klasike približno enaki. Skratka, klasika je približno enako popularna kot rock in pop. Klasična glasba ima tudi svoje zvezdnike – danes predvsem med poustvarjalci (denimo Luciano Pavarotti in Ivo Pogorelić). Toda na drugi strani so glasbeni žanri, ki veljajo za popularne, a so manj priljubljeni med poslušalci (denimo jazz ali elektro). Poleg tega tudi številni izvajalci v popu in rocku ne dosegajo priljubljenosti Štirih tenorjev – recimo rockerji, ki nastopajo na Metelkovi.

Menim, da v resnici ne gre za delitev na elitno in popularno kulturo, temveč za razlikovanje, ki so ga v postromantičnem obdobju vzpostavili novi vratarji umetnosti (umetniški kritiki v medijih, državni uradniki, upravljalci muzejev, lastniki galerij, šolniki itd.), ki so zamenjali stare vratarje (cerkev, aristokracija). Ti ljudje zase trdijo, da vedo, kaj je prava umetnost, kaj je bila in kaj bo. Naša estetska usoda je za vse večne čase zapečatena. Ob blagodejnih Mozartovih zvokih bi užival tudi glasbeno nadarjen neandertalec, ki je igral na domnevno prvo piščal iz Slovenije, medtem ko je popularna glasba lahko sicer povsem zanimiva, a relevantna le za rod, v katerem je nastala. Bob Dylan je bil glasnik generacije šestdesetih let prejšnjega stoletja in bo kmalu pozabljen. Težava s tem razločevanjem je, da moramo vratarjem domnevno edine prave umetnosti verjeti na besedo, ker racionalnih argumetnov za svojo trditev nimajo.

Če že govorimo o popularni kulturi, potem jo je smiselno opredeliti kot kulturno proizvodnjo, ki je priljubljena v določenem krogu sodobnikov. Če ponazorim z zgledom s področja glasbe, ki mi je najbližja: klasična glasba je popularna glasba predstavnikov srednjega sloja, starejših, premožnejših, urbanih, bolj izobraženih, največkrat žensk. Rock pa je največkrat popularna glasba mlajših in urbanih posameznikov, ki se še izobražujejo ali so zaposleni kot manualni delavci in imajo nižjo kupno moč. Po tem razumevanju je nepopularna glasba le tista, ki nima več poslušalcev med sodobniki, denimo srednjeveška glasba, o kateri s tako vnemo poučujejo na naših osnovnih šolah.

Popularno kulturo pa je treba jemati resno, ker gre za živo umetniško delovanje v skupnosti. Ko gledamo televizijsko nadaljevanko, v kinu nov film, poslušamo priljubljenega glasbenega izvajalca na iPodu …, oblikujemo sebe kot estetsko občutljivo osebo z določeno umetniško identiteto. To je sestavni del tega, kar smo kot ljudje. In ker v Sloveniji namenjamo več kot tri četrtine vsega denarja za umetniško ustvarjanje klasičnih ustvarjalcev (za gledališče, opero z baletom, filharmonijo, muzeje in galerije ...), je zato večina kulturnih potrošnikov prepuščena sama sebi. To so praviloma manj premožni, manj vplivni in manj razgledani državljani. A ker kot državljani prav tako plačujejo davke, to pomeni, da v resnici subvencionirajo umetniško potrošnjo premožnejših, vplivnejših in bolj razgledanih. Imamo sistem kulturne politike, v katerem država jemlje revnim, da bi dajala bogatim. To je že samo po sebi sramotno. Resno pa je zato, ker je večini potrošnikov kulture, ki je odvisna od ponudbe na trgu, na voljo le malo kakovostne slovenske ustvarjalnosti. Kdaj ste nazadnje na televiziji videli kakovostno slovensko nadaljevanko? Nikoli? Jasno, da ne, če mora država subvencionirati delovanje desetih državnih gledališč.

Zavzemate se za demokracijo v kulturi – za enakovrednost vseh estetskih praks, od elitne do moderne urbane kulture. Skladna z vašimi prizadevanji je vaša izjava, da bi morali v šolske programe umestiti različne oblike popularne kulture. Kako si to predstavljate?

Kultura je zadnje področje v modernih družbah, v katerem še vedno vlada samozvana »aristokracija duha«, torej ideologi prave umetnosti. To je približno tako, kot če v politiki državljanske pravice ne bi veljale za nižje sloje. Posledica tega je, da je večini potrošnikov kultura po lastni meri dostopna le na trgu. Medtem ko premožnejši srednji in višji sloji hodijo v slovenska gledališča (njihov program financira država, vstopnice pa so subvencionirane), je večina Slovencev, ki vsak dan gleda televizijo, odvisna od tega, kar jim ponuja trg – praviloma le najbolj komercialne tuje nadaljevanke in filme, ker svoje produkcije skorajda nimamo. Hinavščina brez primere pa je, ko ti »aristokrati duha« razlagajo, da brez njih ne bi bilo Slovencev. Svojo vlogo pri oblikovanju narodne identitete so v 20. stoletju izgubili. Danes je resnica obrnjena – zaradi kulturne politike, ki streže le interesom kulturne elite, se pospešeno amerikaniziramo in germaniziramo.

Različne oblike popularne kulture bi morale biti enakopravno zastopane, tudi v šolah. Samo za ponazoritev – glasbeni pouk, kakršen je pri nas, je indoktrinacija v klasičnem glasbenem okusu, torej v eni popularni glasbi. Po mojem mnenju obstajata dve rešitvi. Pouk lahko ukinemo, ker je tak, kot je, škodljiv. Lahko pa ga tudi demokratiziramo. Potem bi morali biti vsi glasbeni žanri enakovredno zastopani. Bistvo glasbenega pouka bi moralo biti, da se otrok 'opismeni' v glasbenem jeziku. Učitelj mora učenca seznaniti z naravo tonov in z glasbeno sintakso (ritem, melodija). Zakonitosti glasbe bo najlažje spoznal ob glasbi, ki mu je všeč. To pa zelo verjetno nista Haydn ali Hendel, ampak bolj verjetno Eminem ali Lady Gaga. Pouk pa bi moral postati tudi zanimivejši. Namesto da otroke silimo, da se učijo o življenju in delu Jakoba Petelina Gallusa, za kar jim je upravičeno povsem vseeno, jih raje spodbujajmo, da glasbo spoznavajo od znotraj. Tisti, ki bi si želeli, bi lahko igrali glasbila, drugi bi napisali svojo pesem, tretji bi spoznavali delo v snemalnem studiu, spretnosti ozvočenja koncerta, predvajanje glasbe na radijski postaji, delo glasbenega skladatelja itd. Stavim, da ob takšnem glasbenem pouku otroci ne bi več ugotavljali, kot se dogaja zdaj, da je poučevanje o umetnosti na šoli živi dolgčas … Več v ŠR!