KAKO MOTIVIRATI SEBE IN UČENCE ZA AKTIVEN POUK
20.8.2009, avtor: Mag. Bojan Macuh / rubrika: zanimivo
V slovenski osnovni šoli imamo motivirane učitelje, ki s svojim znanjem, profesionalnim in odgovornim delom ter odnosom do učencev in sodelavcev sledijo trendom sodobne šole. To dokazujejo dosežki naših učencev na različnih raziskovalnih področjih, na tekmovanjih iz znanja in so primerljivi z učenci drugih evropskih držav.
Žal je med nami tudi veliko nemotiviranih učiteljev, ki posledično s svojim odnosom do dela in do učencev tem onemogočajo dodatno, širše pridobivati znanje. In kje iskati vzroke za nemotiviranost? V nezadovoljstvu v zvezi s »plačilom po delu«, prevelikih zahtevah ob nenehnih spremembah in vnašanju teh v učno-vzgojni proces, v apatičnosti glede pridobivanja novega znanja in še posebno v strahu pred vpeljavo sodobnih oblik in metod dela v prakso. To dokazuje, da se učitelji vse premalo individualno izobražujemo in spopolnjujemo, saj je lahko največkrat to vzrok, zaradi katerega so učenci pogosto prikrajšani za sodoben pouk.
Motivacija je med najpomembnejšimi psihološkimi procesi. Deluje v interakciji in se spreminja ter omogoča človeku njegovo enkratnost in neponovljivost. Je proces izzivanja, usmerjanja in uravnavanja človekove dejavnosti k cilju oziroma zadovoljitvi potrebe, ki je bila izvor motivacije, kot lahko preberemo v strokovni literaturi. Zajema vse silnice in gibala našega delovanja. Potrebe in nagoni nas spodbujajo, vrednote, ideali ter drugi motivacijski cilji pa so tiste prvine motivacijskih okoliščin, ki nas privlačijo. Motivov ne moremo uresničiti, če se ne pojavi ustrezno motivirano obnašanje ali notranje stanje, ki zbuja, usmerja in vzdržuje vedenje.
Ddr. Barica Marentič-Požarnik opredeli učno motivacijo kot skupni pojem za vse vrste motivacij v učni situaciji, ki obsega vse, kar daje pobude za učenje, ga usmerja, mu določa intenzivnost, trajanje in kakovost. Pojavi se kot rezultat sovpadanja trajnejših osebnostnih potez in značilnosti učne situacije. Lahko bi jo opredelili tudi kot učenčevo težnjo po iskanju akademskih aktivnosti, ki so smiselne in vredne truda.
Poglavitni cilj vsake šole je motivirati učence, da širijo svoje potrebe, spreminjajo zavest, izboljšujejo in bogatijo svoje vedenje. Ni učenja brez motivov in uspešni so lahko le motivirani učenci in le motivirani učitelji. Ti se zavedajo, da prav motivacija spreminja proces poučevanja v proces učenja.
Učitelj si mora zadati pomembna cilja. Prvi je, da ustvari razmere, ki spodbujajo motivacijo za učenje, da učence plodno vpne v delo v razred. Drugi cilj pa je, da pri učencih razvije vrlino motiviranosti za učenje, da bi se bili sposobni samostojno učiti vse življenje.
Učna motivacija je spodbujanje, izzivanje in usmerjanje dejavnosti k cilju. Če želi posameznik doseči cilj, pri tej dejavnosti zbere svojo energijo in uporabi sposobnosti.
Vizije, ki motivirajo posameznike pri doseganju zadanih ciljev, se pojavljajo ne glede na družbeno okolje in življenjski slog. Marsikdo ni nikoli obiskoval šole, a je vseeno postal vodja ali celo predsednik, ker je imel vizijo, ki ga je gnala naprej. Včasih ima posameznik tako močno vizijo, da zato lahko vodi vse ljudi okrog sebe.
Vrste motivacije
Poznamo več vrst motivacij. Kot dve najpomembnejši se pojavljata notranja in zunanja. Notranja motivacija je prirojeno in naravno nagnjenje za razvoj naših notranjih sposobnosti prek učenja, za katerega ni potrebna zunanja spodbuda. To pomeni, da se notranje motiviran človek ne oklepa zunanjih ciljev, kot so nagrada, dobra ocena, priznanje in uveljavitev v javnosti, saj so zanj značilne notranje motivacijske spodbude (radovednost, interesi, vzburjenje, zanos, pozitivna samopodoba).
Za zunanjo motivacijo so značilne zunanje motivacijske spodbude, ki izhajajo iz okolja, so posredne, uporablja jih nekdo od zunaj (starši, učitelji, sošolci, vrstniki), da bi z njimi sprožil motivacijski proces. Zunanje motiviran človek deluje zaradi zunanjih posledic (pohvala, graja, nagrada, kazen, preverjanje in ocenjevanje), sama dejavnost ga ne zanima, delo je le sredstvo za doseganje dobrega in ogibanje slabemu.
Nedorečeni in dorečeni učitelj
Učitelji morajo biti še posebej pozorni na dva tipa učiteljev, ki jih Pavao Brajša razdeli v nedorečene in dorečene.
Nedorečeni učitelji ne priznavajo različnosti učencev. Zanje so vsi enaki, dobri in slabi. Svoje teoretično, abstraktno in posplošeno razumevanje resničnosti imajo za edino pravilno in znanstveno. Pri nedorečenih učiteljih ni jaz-sporočil, saj prenašajo le mnenja drugih, svojih nimajo, sebe izločajo iz tistega, o čemer govorijo, prav tako pa tudi tistega, s katerim govorijo, torej učenca. Taki učitelji ne poslušajo, ampak samo govorijo.
Dorečeni učitelji so konkretni, preverjajo svoje mišljenje, dovoljujejo izjeme in omejitve. Pojasnjujejo svoja sporočila. Pogovarjajo se z učenci in ne samo »z razredom«. V pogovoru sodelujejo s svojimi nepopolnimi informacijami, ki jih nenehno dopolnjujejo z iskanjem in sprejemanjem novih, dodatnih informacij.
Dorečenost sporočil je temelj uspešnega sporazumevanja v šoli, saj je lahko le dorečeno sporočilo učinkovito.
Kaj razkrivajo raziskave
Pri vpeljevanju sprememb v osnovno šolo ugotavljamo, da je zelo pomembna motivacija učiteljev. Prav njihova profesionalna odgovornost ter skrb za ugled šole in izobrazbo svojih učencev je po mnenju nekaterih odločilen dejavnik pri izpeljavi kurikularnih prenov. Poleg tega vidi del učiteljev v tovrstnih spremembah, ki razbijajo enoličnost utečenega (rutinskega) dela, tudi izziv, priložnost, da se dokažejo in s tem možnost, da zadovoljijo potrebe po samoaktualizaciji (kot najvišji stopnji v hierarhiji potreb).
V eni izmed neštetih strokovnih raziskav so strokovnjaki ugotovili, da so bili uspešni pri novem učenju in zboljšanju prakse učitelji, ki so:
- spremembe videli kot možne in so ocenili, da lahko na tak način zboljšajo svoje delo;
- bili dovolj samokritični;
- bili pripravljeni priznati, da morda obstajajo še kakšne boljše prakse, kot je njihova (ali na njihovi šoli);
- bili pripravljeni sprejemati novo znanje zato, da bi bili sposobni izpeljati novosti.
Pri delu z učenci moramo biti sami kar najbolj motivirani, hkrati pa moramo zaznati tista področja pri učencih, ki nam bodo omogočila kakovostnejše delo z njimi. Poglejmo si nekatere značilnosti, ki pa niso tipične samo za učence, temveč tudi za učitelje, ki kakovostno delajo: želi se učiti, nenehno išče nove izzive, ni mu žal naporov za doseganje ciljev, vztraja in se je pripravljen spoprijemati z ovirami.
V vzgoji in izobraževanju se spreminja temeljna paradigma. Vse pomembnejše postaja vseživljenjsko učenje. Osnovna naloga šole postaja naučiti se učiti, kajti spremembe postajajo stalnica sodobnega življenja. Znanje, ki ga zdaj poučujemo v šolah, bo čez nekaj let zastarelo. Nujno je, da mlade naučimo prilagodljivosti, da se bodo sposobni spoprijemati z vedno novimi izzivi v prihodnosti. Spremenjena paradigma pa zahteva tudi drugačen način dela učiteljev. Zahteva drugačen odnos učiteljev do učencev in do znanja nasploh. Zahteva tudi drugačno ozračje in kulturo šole, ki jo ustvarjajo predvsem njeni delavci.
Učitelji imamo pomembno nalogo. Nenehno se izobražujmo, saj je lahko le profesionalno in strokovno dobro podkovan ter motiviran učitelj dober zgled svojim učencem, ki bodo z veseljem sledili njegovi poti.
Kako pripomoremo k boljši motivaciji učencev
Nihče ne more povsem motivirati drugega. Starši in učitelji lahko s prigovarjanjem in z oblikovanjem pozitivnega mišljenja pripomoremo, da se otrok loti dela. Nekaj nasvetov, ki so se v praksi doslej pogosto dokazali kot uspešni:
- Pozitivna povratna informacija. Vsak najmanjši otrokov napredek moramo opaziti in pohvaliti. Spodbujajmo ga, da je dobro, če vztraja pri delu, pa čeprav je zelo zahtevno. Pomagajmo mu oblikovati samozaupanje s čim manj nekonstruktivne samokritičnosti. Ko otrok doseže cilj, se moramo pred njim resnično razveseliti.
- Spominjanje na prejšnje uspehe. Preden se otrok loti nove naloge, ga opomnimo, kako uspešen je bil pri prejšnjih. Povežimo otrokove izkušnje z novimi okoliščinami. Bolj bo motiviran za delo, če bo imel občutek, da utegne na koncu doseči uspeh.
- Zastavljanje stvarnih ciljev. Otroka opozarjajmo na cilj, ki si ga je zadal. Najbolje je, si cilje zapišemo, določimo čas, ki mu je na voljo, in kako bo opravljena naloga pripomogla k njegovi osebnostni rasti.
- Oblikovanje načina dela. Pred opravljanjem naloge preverimo otrokovo predhodno znanje in izkušnje, povezane s problemom. Nato obsežnejše naloge razdrobimo na krajše, ki jih lažje opravi. Te naj si napiše na list, da jih bo pozneje, ko jih bo končal, lahko odkljukal. Potem izdelajmo popoln načrt za izpeljavo naloge (organizacija, material ...). Otroci se hitro učijo načinov dela in v prihodnje ne potrebujejo več pomoči.
- Ustvarimo pričakovanje. Pred rešitvijo naloge otoka spodbujamo, naj nam zaupa svoja pričakovanja in možne rešitve. Tako si otroci oblikujejo stvarna pričakovanja in bodo posegli po knjigi, da bi si lažje oblikovali pričakovanja o kakem novem problemu.
- Uporabljajmo igre in ustvarjalne dejavnosti. Za razlago pomembnih dejstev uporabljajmo nenavadne in ustvarjalne metode podajanja snovi. Otroci lahko uprizorijo pomemben prizor iz zgodovine ali narišejo, kaj so se naučili. Lahko jih postavimo v vlogo učitelja ali turističnega vodnika. Pri poučevanju uporabljamo različne barve, kartice, plakate, samolepilne lističe, igralne kocke ...
Motivacija postaja sestavni del kakovostnega dela učiteljev v šoli. A pogosto je okrnjena, ker so učitelji preveč obremenjeni; predvsem z delom, ki ni neposredno povezano z delom z učenci v razredu (birokratsko delo).
Sodobna šola v primerjavi s tradicionalno šolo preteklih desetletij zahteva večjo prožnost, s tem pa ne samo miselni, temveč tudi strokovni preskok pri delu z mladimi, ki si želijo motiviranega odprtega učitelja, dovzetnega za novosti in sodoben način dela v razredu.
