Boris Pahor želi govoriti predvsem mladim
17.9.2010, avtor: Stanislav Jesenovec / rubrika: zanimivo
V knjižnici Gimnazije Kranj sta se v preteklih dneh zgodila dva zgodovinska dogodka. Prvi je bil 135-minutni neprekinjeni nastop 97- letnega profesorja, pisatelja, predvsem pa izjemnega slovenskega domoljuba Borisa Pahorja iz slovenskega, kraškega Kontovela-Proseka v Italiji. Bil je tako imenovana 104. Glasove preja, ki pa jo je tokrat predel bistri gost, skoraj brez voditelja Mihe Nagliča, saj je njegova pripoved živa, iskrena, prepričljiva, kritična in polna pobud Slovencem tu in v zamejstvu. Pa tudi neizprosna do mlačnega ravnanja vodstva Slovenije na številnih področjih. Čeprav je bilo srečanje spodbujeno z izidom knjige Sončna ura, pisemska korenspondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996), pa je mož, ki ga je spoznala in ga obožuje Slovenija šele po 90. letu njegove starosti, večkrat poudaril, da želi v vsem, kar je doživel, govoriti predvsem mladim, ki tudi v samostojni Sloveniji, sedaj, nimajo temeljnega znanja o tem, kaj smo Slovenci preživeli v 20. stoletju in kako so z nami ravnali – pa tudi sedaj niso prav posebno popustili – italijanski fašisti. Ker je bilo dan pred vsakoletno spominsko slovesnostjo v Prešernovem gaju, s katero v Kranju počastimo spomin na tri zavedne primorske Slovence Ferda Bidovca (1908–1930), Franja Marušiča (1906–1930), Alojza Valenčiča (1896–1930) in zavednega Hrvata, rojenega v Sušaku, ki pa je sodeloval v slovenskih društvih v Trstu, Zvonimira Miloša (1903–1930), ki so jih 6. septembra ob 5.43 ustrelili italijanski fašisti v Bazovici ter Hrvata Vladimira Gortana (1904–1929), je Kranju dal nalogo, da vendar doseže, da Prešernovo besedilo himne Slovenije ne omenja le sosedov, ampak najprej slovenski narod. To pomeni, da naj ji pridajo najmanj tudi 2. kitico, ki se začne z besedami Komú najpred veselo …, kar je predlagal tudi predsedniku Republike Slovenije dr. Danilu Tǜrku. Smo edina država na svetu, ki ne omenja v besedilu himne svojega naroda in sebe in ki začne in konča s predzadnjo kitico neke pesmi. Ponosen pa je, da so izbrali za himno Slovenije napev strica njegove pokojne žene Stanka Premrla. Če je bilo v gimnazijski knjižnici precej mladih, pa žal ni bilo gimnazijcev in drugih mladih v Prešernovem gaju - če izvzamemo tabornike Rodu modrega vala in skavte, da bi zvedeli, če ne že dojeli, zakaj so žrtvovali življenja njihovi predhodniki. Ob tem pa je bila zanimiva pripomba mladeniča, ki je stal ob stojnici za zbiranje podpisov županski kandidatki Hermini Krt pred zgradbo upravne enote Kranj, da je prepričan, da so jih ustrelili komunisti in zato ni fotografij o streljanju (!?).
Naslednji dogodek je bil posvečen predstavitvi skoraj 210 strani obsegajoče, 29,5 x 24 cm velike knjige Gimnazija Kranj, 1810–2010, Dvesto let od začetka gimnazijskega izobraževanja v Kranju. Njen avtor je mag. Valentin Pivk, ki je bi kar 22 zelo pestrih in prekucniških let ravnatelj gimnazije od 1974. do 1996. leta. Dlje od njega je bil prvi »začasni« mož kranjske gimnazije Lovro Krob med letoma 1862–1863. leta in nato ravnatelj od 1863. do 1885. leta. Med ravnateljevanjem mag. Valentina Pivka je gimnazijska zgradba podvojila svoje površine, sedaj pa ponovno čaka, kot smo že poročali, da jo popolnoma posodobijo in da končno pridobi novo telovadnico. Drugi pisni spomenik o gimnaziji, kot to delo mag. Valentina Pivka imenuje sedanji ravnatelj mag. Franci Rozman, zajema osem vsebinskih sklopov, med katerimi je bil meni osebno najzanimivejši tisti, ki opisuje maturante, ki so potem v življenju postali narodno, nacionalno, evropsko in svetovno pomembne osebnosti. Spoznamo jih 69. Da pa bi bila številka okrogla, bi bila, po njenem mnenju, lahko med njimi tudi ministrica in veleposlanica Jožica Puhar, ki je obiskovala gimnazijo v razredu, polnem profesorskih otrok, in jo uspešno končala v šolskem letu 1960/1961. Moja skupna misel o tej drugi knjigi mag. Valentina Pivka o kranjski gimnaziji je, da je polna izjemno zanimivih dejstev in idej, iz katerih bi lahko razvili sedanji in prihodnji gimnazijci privlačne dogodke in nastope, da bi še okrepili glas o tem kakovostnem srednješolskem kolektivu doma in po svetu.
V avli MO Kranj pa bo do 13. oktobra na ogled razstava Gimnazija Kranj, 200 let, za katero sta zbrali gradivo gimnazijska profesorica Ljuba Brajnik in višja kustodinja Gorenjskega muzeja mag. Marjana Žibert, slikovno gradivo za lepo in poučno zloženko ter razstavo pa so prispevali Gorenjski muzej, Gimnazija Kranj, ZAL-enota za Gorenjsko Kranj, Ljuba Brajnik, Boštjan Gunčer in Primož Zevnik, oblikoval pa Boris Radjenovič.
Besedilo k slikam (foto Stanislav Jesenovec)
K sliki zgoraj: Dijak iz 2. razreda Gimnazije Kranj, ki je sedel ob meni, je dejal, da želi poslušati in spoznati trenutno najpomembnejšega,najbolj iskrivega ter verodostojnega Slovenca, pisatelja in slovenskega nacionalnega buditelja, prof. Borisa Pahorja. K sliki spodaj levo: Po poteh nastajanja in vsebine knjige o 200-letnici gimnazijskega šolstva v Kranju so spregovorili in se pomenkovali - po nastopu pianista Bela Horvata in balerine Bernarde Krivec - ravnatelj mag. Franci Rozman (stoji), prof. Nataša Kne Leben, avtor mag. Valentin Pivk ter Vid Veličkovič. Dekliški pevski zbor Gimnazije Kranj p.v. Primoža Kerštajna pa je s pesmijo ob koncu raznežil mag. Valentina Pivka. K sliki spodaj desno: Z odprtja razstave v občinski avli, ki sta jo pripravili mag. Marjana Žibert, tudi dijakinja Gimnazije Kranj, in v ospredju prof. Ljuba Brajnik
