LITERARNI IN GLEDALIŠKI ZGODOVINAR Dušan Moravec

Akademik Dušan Moravec je bil rojen leta 1920 v Ljubljani. Diplomiral je iz slovenske in svetovne književnosti. Od leta 1981 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Je gledališki in literarni zgodovinar, bil je dramaturg in urednik. Posebej se je posvetil zgodovini slovenskega gledališča od nastanka leta 1892. Njegovi literarni ljubezni sta Cankar in Shakespeare. Napisal je več monografij slovenskih igralcev in režiserjev. Zanimale so ga gledališke kritike. Izdal je dvaindvajset knjižnih del in uredil še več knjig zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev. Ljubezen do literature in gledališča ga je prevzela že v zgodnjih najstniških letih.

Zapleten rodovnik

Akademik Dušan Moravec ima, kot sam pravi, zelo zapleten rodovnik. Babica po očetu je bila Dalmatinka, njen rod pa sega v Italijo. Ded po materi je bil Čeh, ki se je naselil v Kranju in tam opravljal krojaški poklic. Babica po mami je imela nemški priimek. Njen rod izvira nekje z Bavarske. Geni so se torej dobro in zelo uspešno premešali.

Družina Moravčevih je stanovala v strogem središču Ljubljane, v Wolfovi ulici, tam kjer je zdaj znana knjigarna Vale Novak. Rodilo se je pet otrok in živeli so v skromnih razmerah. Ena sestra je umrla pri dveh letih, brat pri dvaindvajsetih, potem ko je kot stavbni tehnik odšel v prvo službo v Bosno in tam zbolel. Dušan je bil najmlajši. Oče je bil uradnik v zavarovalnici in sinu ni namenil akademske kariere. Če pa naj bi že šel na univerzo, se mu je zdelo, da bi bil najprimernejši študij pravo, ker da bi imel tako odprte vse poti. Mama je bila gospodinja.

O domači vzgoji Dušan Moravec meni, da je bila zmerno stroga. Mama da ga je celo razvajala; zaradi brata, ki je umrl, ko je bilo njemu šest let. Mogoče je bil to tudi vzrok, da ni gojil nobenega športa. Telovadil je sicer pri Sokolu in drsal, vendar slabo.

Obseden z gledališčem in filatelijo

Za literaturo in gledališče se je začel zanimati že zelo zgodaj. Pri dvanajstih letih je videl vse predstave ob nedeljah popoldne in ob petkih dijaške. Od pete gimnazije je hodil v gledališče že zvečer in zaradi hora legalis ni imel težav, četudi ga je videl kateri od profesorjev. Gledališče ga je povsem obsedlo. Pa tudi filatelija. Zbiral je znamke in si za zamenjavo ustvaril povezavo s filatelisti iz Romunije, Norveške in celo Indije. Spominja se, da mu je neki Norvežan napisal pismo v nemščini in ga naslovil kot Sehr geherte Herr. Pri svojih dvanajstih letih je dobil pismo kot zelo spoštovani gospod. Pošiljatelj očitno ni vedel, da ima opravka skoraj še z otrokom. Zatelebanost, kot sam pravi, v zbiranje znamk, ga je naučila sistematike, ki mu je prišla prav že v šoli in pozneje pri znanstvenem delu. Za biologijo je v drugi gimnaziji (v gimnazijo so šli takrat po štirih razredih osnovne šole, trajala pa je osem let) naredil tako dober herbarij, da mu profesor ni verjel, da ga je delal sam.

Vselej se je našel kdo, ki je opazil nekakšen dar

Vso gimnazijo je bil zelo povprečen učenec, če ne celo slab. Izdeloval je le z dobrim uspehom. Literatura, gledališče in filatelija so mu vzeli toliko časa, da je drugo gimnazijo celo ponavljal. Bil je nesrečen, a je ponavljanje vzel zelo resno, tako da je razred potem naredil s prav dobrim uspehom. Zato pa je moral pustiti filatelijo, pa tudi v gledališče so mu starši prepovedali hoditi. Kljub temu, da ni bil dober učenec, pa se je vselej našel kdo, ki je opazil njegov talent za pisanje. Tako ga je že učiteljica v četrtem razredu osnovne šole spodbudila k izdajanju glasila in ga imenovala za urednika. Spominja se, da so povabili k sodelovanju tudi pisatelja Frana Saleškega Finžgarja, ki je tisto leto praznoval šestdesetletnico. Matematika mu je šla vseskozi posebej slabo, a pri slovenščini sta si s sošolcem Dušanom Pirjevcem (poznejšim univerzitetnim profesorjem primerjalne književnosti in literarne teorije ter prevajalcem in piscem) nenehno delila prvo mesto. Spomni se, da je nekoč pisal nalogo za pet plus. Profesorica Klotilda Pavlič je oceno utemeljila s tem, da je njegova naloga toliko boljša od štirih drugih odličnih nalog. Zgodilo se je, da je njegovo nalogo profesor glasno prebral pred razredom. Sam zase pravi, da je bil zgled slabega učenca, v katerem so posamezni profesorji odkrili poseben dar.

Popravni izpit na maturi

Posebni spomini ga vežejo na profesorja matematike. Pisal se je Molinaro in bil je zelo dober strokovnjak in pedagog. Ni maral, da bi imeli njegovi učenci popravne izpite. Slabim pri matematiki je namenil nekakšen interni popravni izpit pred koncem šolskega leta. Potem so fantje sedli skupaj in se učili s tistimi, ki so matematiko znali bolje od njih. To se je pravzaprav ponavljalo vsa leta. Po koncu osme gimnazije pa se je pri maturi resno zalomilo. Babici v Makarsko je že sporočil, da prihaja na počitnice, ker da je matura že mimo. Takrat pa je zvedel, da matematike ni naredil. Poleg njega tudi ne poznejši umetnostni zgodovinar in akademik prof. dr. Emilijan Cevc. S prijateljem sta imela pokvarjene počitnice. Vse poletje sta se učila matematiko. Ob koncu avgusta leta 1940 sta opravila maturo in tako za rep ujela vpis na univerzo. On se je že v petem razredu trdno odločil za študij slavistike. Starša pa ga pri tem nista spodbujala, saj sta menila, da slavistika nima prihodnosti. Rekel jima je, da nima sedanjosti, prihodnost pa ima. Kljub popravnemu izpitu sta oba s sošolcem profesorja matematike zelo cenila in Emilijan Cevc je celo rekel, da pač ni kriv profesor, če sta onadva padla. Ko ga povprašam o usodi takratnih odličnjakov, pove, da so imeli v razredu zelo pridna dijaka, super odličnjaka. A sta se pozneje v življenju izgubila v anonimnosti. Sicer pa so se skoraj vsi sošolci v življenju uveljavili. Z Emilijanom Cevcem sta že v sedmi gimnaziji po zgledu ljubljanske družbe učenjakov v baročni dobi in pozneje literarno-jezikoslovne družbe na začetku razsvetljenstva ustanovila Academio operosorum.

"Prvo osvobojeno ozemlje"

Študija na univerzi se je lotil resno. Posebno doživetje je bil 'slavistični seminar'. To je bil prostor, v katerem so se zbirali študentje, ko ni bilo predavanj. V njem so študirali do šeste ure zvečer v popolni tišini. Veljala je stroga disciplina. Starejši kolegi so ga tako pri študijskih kot pri zabavnih programih sprejeli medse. Nekoč je eden od njih v gostilni, kamor so šli na kozarček, vrgel steklenico v kraljevo sliko in končali so na policijski postaji. Konec prvega študijskega leta pa je že prišlo do italijanske okupacije. Študentje so se dejavno vključili v delo OF in slavističnemu seminarju so rekli "prvo osvobojeno ozemlje". Njihov profesor dr. France Kidrič se je bal, da bodo okupatorji univerzo zaprli. Spodbudil je starejše študente, da so hitro diplomirali. Vojna je študij zavrla in ga po svoje preusmerila. Iz univerze so z živo verigo in vozičkom selili knjige v Narodno univerzitetno knjižnico. Po nalogu OF so na zgodovinskem in geografskem seminarju pripravljali gradivo, s katerim so dokazovali, da sta Koroška in Primorska del Slovenije. Njegova naloga je bila iz biografskega leksikona izpisati vsa imena slovenskih piscev, ki so se rodili na Koroškem ali Primorskem, tam službovali ali uporabljali motiviko tistih krajev. To je bilo čisto strokovno delo, vendar drugačno od rednega študija. Drugo leto vojne so ga odpeljali v taborišče Gonars. Od tam se je vrnil okužen s tifusom. Ko se je pozdravil, je odšel v partizane. Spet je nekdo opazil njegov dar za pisanje in tako je postal vojni dopisnik. Po vojni je začel hoditi v službo in nadaljeval študij. Ko je imel gradivo za diplomsko nalogo Shakespeare pri Slovencih že sistematično razvrščeno po mapah (prevodi, uprizoritve, Shakespeare v evropskem okviru), je prišlo do policijske preiskave in so mu zadnjo mapo zaplenili, drugo pa pustili. Diplomiral je leta 1948, star 28 let.

Po upokojitvi je delal podnevi, kar je prej počel ponoči

Z gledališčem se je teoretično ukvarjal vse življenje, dejavno pa je vanj zašel bolj po sili, potem ko je bil med ustanovitelji Mestnega gledališča in je na prošnjo režiserja Jožeta Tirana postal tamkajšnji dramaturg. Bolje se je počutil v vlogi direktorja Gledališkega muzeja, saj mu je to mesto omogočalo več raziskovalnega dela. Sicer pa je glavni mejnik v njegovem življenju 1. november 1975, ko se je z dvojnimi leti že pri petinpetdesetih lahko upokojil in je odtlej lahko počel podnevi tisto, kar je prej delal le ponoči – pisal knjige, monografije, urejal zbirke ... Tako je bil tisti dan mrtvih zanj vesel dan.

Zadnji stvari, ki ju je oddal v tisk, sta Zbrana dela Ludvika Mrzela (izšla lani) in monografija o njem. S tem, pravi, je svoj opus sklenil. Če mu bo dolgčas, bo delal kaj zase.

Žena mu je pred nekaj leti umrla, ima pa pravnuke, dva vnuka in hčerko Dašo, ki je postala zdravnica. Tudi pri njej je čutil dar za pisanje, a je vesel, da se je samostojno odločila za svojo pot.