POMISLEKI Ni dosegel minimalnega standarda … Ena temeljnih nalog šole je omogočiti vsem učencem in dijakom, da so njihovi učni dosežki ocenjeni po enakih merilih in da ima (ne)dosežena ocena za vse enake in vnaprej znane posledice. Merila zaradi tega ne smejo biti odvisna od odločitve posameznega učitelja ali skupine učiteljev, pač pa morajo biti vnaprej določena; zlasti ko gre za doseganje minimalnih standardov, ki še omogočajo napredovati po programu. Zaradi tega je ocenjevanje znanja izjemno občutljivo. Novi Pravilnik o ocenjevanju znanja v poklicnem in srednjem strokovnem izobraževanju prinaša glede ocenjevanja znanja novosti, ki bodo pomembno vplivale na delo šol. Prva novost je zamenjava negativne ocene z opisom ni dosegel minimalnega standarda (nms). Nms je sicer obstajal že doslej, a je bil namenjen dijakom, ki zaradi odsotnosti od pouka, zdravstvenih razlogov in tudi negativnih ocen ali nedoseganja drugih ciljev (ne glede na ocene) po mnenju učiteljev niso dosegli minimalnega standarda. Novi pravilnik pa z nms nadomešča negativno številčno oceno z opisno ugotovitvijo. V tem smislu znanja niti ne oceni. Vprašljiva rešitev Po novem pravilniku imajo učitelji in strokovni aktivi formalno pravico, da določijo minimalni standard za posamezno programsko enoto. Glede na to, da poklicne in strokovne šole izvajajo javno veljavne programe, ki morajo vsem zagotavljati vsaj enak minimalni standard znanja, je ta rešitev vprašljiva. Privede lahko do velikih razlik med šolami, pa tudi v njih, predvsem pa ne zagotavlja enakih pogojev vsem dijakom v istem programu. Omenjena rešitev je vprašljiva tudi zato, ker je ob tako opredeljenem minimalnem standardu predvidena tudi sprememba v pogojih napredovanja. Dijak lahko namreč po presoji učiteljev napreduje v višji letnik tudi z nms. To bi po starem pomenilo napredovanje z negativno oceno. Pri tem ni določeno, po katerih merilih bodo učitelji odločali o napredovanju. Učitelji bodo tako lahko najprej sami odločali o minimalnem standardu, potem pa bodo odločali še o tem, ali bo lahko dijak napredoval v višji letnik kljub temu, da minimalnega standarda ni dosegel! V ogib možnostim različnih pritiskov na učitelje in šole ter zaradi zaščite dijakov pred samovoljo in zlorabo postopkov ocenjevanja za discipliniranje bi bilo treba pravila ocenjevanja in posledice (ne)doseganja minimalnih standardov zapisati veliko bolj natančno. Ne zaradi formalizma, temveč zato, ker je v pedagoškem procesu ocenjevanje znanja tista točka, pri kateri je treba zaradi pravičnosti in enakosti obravnave dijakov, ki imajo enake rezultate, biti še posebno natančen in dosleden. Zato v tej točki večjih razlik med posameznimi šolami ne bi smelo biti. Strinjati se je mogoče s tistim določilom v pravilniku, po katerem je za dijake z nms treba pripraviti osebni izobraževalni načrt. Ta naj dijaku pomaga dosegati minimalni standard. Vendar omenjeno določilo poraja dve vprašanji: zakaj so z osebnim izobraževalnim načrtom nagrajeni le tisti, ki so si »prislužili« nms, ne pa tudi drugi, zlasti tisti, ki standard le stežka dosegajo; in drugo – ali to ne pomeni nezaupnice učiteljem. S tem se namreč lahko ustvarja občutek, da doslej niso namenjali dovolj pozornosti dijakom, ki teže dosegajo predpisano raven in bodo zato morali zdaj to opraviti tudi formalno. To bo povzročilo dodaten pritisk na učitelje, ki bodo kaznovani s pripravo načrtov in se bodo morali posledično tudi formalno veliko bolj posvečati dijakom z nizkimi dosežki kot pa drugim. Bomo kos kategorijam Po novem bodo lahko dijaki ponavljali ves letnik podobno kot do sedaj. Lahko pa bodo le tiste dele programa, pri katerih niso bili uspešni. O tem se odločajo sami. Tako bomo imeli več kategorij dijakov: take, ki se bodo izobraževali po osebnem načrtu, in take, ki bodo, domnevno prostovoljno, ponovno opravljali tudi tiste obveznosti iz letnika, ki so jih že opravili. Pa še take, ki bodo kljub nms napredovali v višji letnik, in druge, ki jim presoja učiteljev tega ne bo omogočala. Poraja se dvom, ali bo mogoče organizirati delo za toliko različnih kategorij dijakov, ne da bi bil pri tem moten ritem dela in oblikovanje ustreznega pedagoškega ozračja na šoli. Postavlja pa se tudi vprašanje, ali bodo učitelji znali sebi, dijakom in staršem vedno ustrezno utemeljiti nastale razlike. Jasnost in enoznačnost sporočil o dosežkih in vnaprejšnje vedenje o tem, kakšne posledice imajo dosežki, je posamezniku podlaga za to, da oblikuje stvarna pričakovanja in osnovo za načrtovanje prihodnosti. S tem, ko relativiziramo učne dosežke – pri čemer dijaki vnaprej ne vedo natančno, katere možnosti in pravice iz njih izhajajo, saj bo to po novem lahko predmet presoje učiteljev –, bomo dijakom le stežka posredovali pozitivna vzgojna sporočila.
|