Trdo delo, bogata žetev

Uvodnik

Je to le še ena modna muha med številnimi projekti? A zdaj pa moramo že po pravniško reševati spore med otroki? Le kam smo prišli, da potrebujemo mediacijo v šoli! Mar ne bi bilo smiselno, da se otroci sami pogovorijo, če so v sporu? Je res treba za vsako figo posegati mednje? Se sploh zavedate, koliko projektov že imamo v šoli? Le kako naj vpeljemo vrstniško mediacijo? To so najpogostejša vprašanja in pomisleki, ko nanese beseda na mediacijo v šoli.

Vse to kaže, da se v javnosti še zmeraj premalo ve, da šolska mediacija nima zveze s pravom in da ni namenjena le reševanju sporov, pač pa pomeni celosten pristop k učenju otrok teh temeljnih komunikacijskih spretnosti. Tudi zato je prav, da otrokom ponudimo pomoč, kadar so v sporu – četudi z našega zornega kota v majhnem. Prav takrat jim lahko na primerih in izkušenjsko omogočamo učno okolje, v katerem s teorijo socialnega učenja sprejemajo komunikacijske spretnosti, s pomočjo katerih bodo v prihodnje bolj konstruktivno reševali spore. V šoli naj bi konflikte dojemali kot učne priložnosti, šolske mediatorje pa kot osebe, ki so nenehno v stiku z učenci. Pomislek o modni muhi je seveda upravičen, saj vsi, ki smo vpeti v šolstvo, vemo, koliko projektov se pojavlja, a pogosto se ne razcvetejo do konca. Pri šolski mediaciji je ta pomislek še toliko bolj na mestu, saj se v javnosti ustvarja občutek, kot da je mediacija kot proces pogovora našel pot v delo z mladostniki šele pred nekaj leti. Resnica je zelo drugačna. Morda so se pravniki pred nekaj leti spomnili, da bi bila šolska mediacija tudi v Sloveniji dobra popotnica za življenje, medtem ko se v poklicih s področja svetovanja, socialnega in mladinskega dela poslužujemo »novih« metod že vrsto let. Še zlasti za šole, ki so ob šolski mediaciji uspešno vpeljale tudi vrstniško, mediacija zagotovo ni le modna muha. V mislih imam šolo, v kateri je bilo v enem šolskem letu uspešno izpeljanih petdeset formalnih in neformalnih oblik mediacije. Šolski in vrstniški mediatorji so namreč začutili, da ni treba čakati na izbruh konflikta, pač pa lahko pristopijo in ponudijo pomoč že veliko prej. Kako lepo je videti, da tej šoli ni bilo treba izdati niti enega vzgojnega ukrepa! Veliko manj je tudi disciplinskih pogovorov. Namesto da bi bili starši tisti, ki dobijo za domačo nalogo, naj disciplinirajo svoje otroke, so otroci sami poiskali ustrezne rešitve za svoje težave, ne da bi v to vpletali kogarkoli. Če sem povsem iskren, me takšni zgledi dobre prakse najbolj razveselijo kot starša. Ne le kot učitelj in socialni delavec, ampak predvsem kot oče, se namreč zelo dobro zavedam, da smo prav strokovni delavci, ki delamo z otroki in mladostniki, najpomembnejši del družbe. Zato si želim, da bi na moj največji zaklad pazili zdravi ljudje, v dobri duševni kondiciji, takšni, ki jim ne bi bilo treba nositi bremena odgovornosti za reševanje tujih težav. Prav tukaj pa se skriva največja vrednost šolske in vrstniške mediacije, saj zmeraj prenaša odgovornost za iskanje rešitev na pleča vpletenih v konflikt. Zato mediacija nikakor ni božanje, pač pa je trdo delo. A na koncu pusti za seboj močne in zadovoljne otroke in mladostnike, ki začutijo, da je njihovo življenje odvisno le od njih samih. Ali vse to uspeva vsem programom mediacije na vseh slovenskih šolah, ne morem vedeti. Sem pa prepričan, da je že čas, da se strokovni delavci med seboj povežemo, si izmenjujemo izkušnje, prenašamo znanje ter se tudi sami toliko opolnomočimo, da bomo končno dojeli, da je dober šolski mediator lahko le strokovni delavec, ki dejansko dela z mladostniki in je v svoji šoli srce ter motor kakovostnega programa mediacije. Z velikim spoštovanjem do vseh, ki delate z otroki in mladostniki, vam želim prijetno šolsko leto.