Inkluzija

Šola za vse – pravična šola

… Področje vzgoje in izobraževanja je v zadnjih desetletjih v svetu in pri nas doživelo velike spremembe. Postaja vse pomembnejše tako za posameznika kot za družbo v celoti. Ker kakovostna vzgoja in izobraževanje predstavljata eno največjih prednosti v človekovem razvoju ter sta osnova za njegov razvoj, njegovo delo, uveljavljanje njegovih pravic, razvoj njegove življenjske in poklicne kariere, mora vsaka sodobna in pravična družba vsakemu posamezniku zagotoviti optimalne možnosti za njegovo vzgojo in izobraževanje.

Prvotna zamisel ni več zadoščala

V preteklosti so iz rednega dela vzgoje in izobraževanja izločali posameznike, ki so imeli različne motnje v razvoju ali so bili kako drugače marginalizirani. Takšen koncept vzgoje in izobraževanja je presežen. Najprej se je pojavila ideja in gibanje za integracijo teh ljudi v normalno življenjsko okolje. A ta ideja z nastankom novih univerzalnih vrednot kot so človekove pravice, enake možnosti, antidiskriminativnost, spoštovanje individualnosti vsakega posameznika kot enkratnega bitja ni več zadoščala. Rodila se je ideja in pojem inkluzije. V osnovi inkluzija pomeni odpor zoper kakršno koli izločanje. V primeru vzgoje in izobraževanja pomeni, da imajo vsi enake možnosti za vzgojo in izobraževanje. Inkluzivna šola mora biti šola za vse in le takšna šola je pravična šola.

Ta ideja in paradigma je na ravni teorije jasna in čista. Problem pa je, ko se skuša uresničevati v sistemu vzgoje in izobraževanja. Pri spreminjanju sistema vzgoje in izobraževanja govorimo kar o novi kulturi.

Kaj torej želimo? Želimo oblikovati predstavo, da vsi otroci spadajo v redni vrtec in šolo, v posebne oblike za krajši ali daljši čas pa le tedaj, kadar je strokovno dokazano, da je to za posameznika najboljša rešitev.

V tej smeri se spreminjajo sodobni šolski sistemi. Zato se vse več tistih, ki jih imenujemo otroci/osebe s posebnimi potrebami, vključuje v redne oblike oziroma programe vzgoje in izobraževanja.

Pogumni koraki

V Sloveniji smo v zadnjih letih naredili kar pogumne korake v smeri inkluzije. Da bi bili pri tem uspešni, je treba zagotoviti marsikaj, med drugim opremiti vrtce in šole z vzgojitelji in učitelji, ki bodo usposobljeni za delo z otroci/osebami s posebnimi potrebami. Da bodo znali prilagajati, usmerjati in delati z gluhimi in naglušnimi, slepimi in slabovidnimi, govorno jezikovno motenimi, dolgotrajno bolnimi, čustveno in vedenjsko motenimi, znižanimi učnimi sposobnostmi, nadarjenimi in talentiranimi.

Doslej so za izobraževanje kadrov za posamezno vrsto motenosti skrbeli na Pedagoški fakulteti v Ljubljani s študijskim programom specialne in rehabilitacijske pedagogike. Nov inkluzivni model vzgoje in izobraževanja zahteva drugačno izobraževanje strokovnih kadrov; zahteva strokovnjake, ki bodo usposobljeni za delo z vsemi vrstami in stopnjami primanjkljajev, ovir oziroma motenj. Zato smo na Univerzi na Primorskem, Pedagoški fakulteti Koper pred poldrugim letom vpeljali študijski program Inkluzivna pedagogika. S temi kadri bomo dopolnili obstoječi sistem izobraževanja specializiranih strokovnjakov tako, da bodo inkluzivni pedagogi, ki se na Pedagoški fakulteti Koper izobražujejo na drugostopenjskem magistrskem študiju, usposobljeni za specialistično delo z vso populacijo oseb s posebnimi potrebami v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah.

Postopno in vztrajno

Seveda bomo kot družba morali v prihodnje storiti še veliko, da bodo naša prizadevanja po čim večjem vključevanju otrok/oseb s posebnimi potrebami v redni sistem vzgoje in izobraževanja obrodila sadove. Spreminjati moramo dosedanja verovanja, da je potrebno drugačne izobraževati le v posebnih oblikah/šolah. Prav tako moramo ustrezno usposobiti strokovnjake, ki bodo v rednih vrtcih in šolah skrbeli za ustvarjanje razmer za izvajanje vzgoje in izobraževanja na način, ki ga drugačni potrebujejo.

Simbolna misel »šola za vse – pravična šola« mora postati realnost.