Domov - > Časnik Šolski razgledi - > letnik LXII, 15. april 2011, številka 08 - > Otroke raje zavijajo v vato in jih tiščijo »v raju«

Otroke raje zavijajo v vato in jih tiščijo »v raju«

Starši kot vzgojitelji

Vzgojo pojmujejo teoretiki kot prilagajanje otrok na določila socialnega okolja. Takšno obravnavanje vzgoje je skladno s politiko vzgoje in izobraževanja, nima pa nič skupnega z osebnostno rastjo učenca, vključenega v šolske učne in vzgojne programe. Običajno šolar ne ozavesti vzgojnih prijemov staršev in učiteljev, saj je v ospredju sprejemanje vedno novih informacij in spretnosti, povezanih s tehnologijo.

Nekatero novo znanje v šoli sprejema z zanimanjem, vesel je tudi dobrih ocen, popolnoma brezbrižen pa je do učenja vzgojnih vzorcev. Niti ne dojame, zakaj naj bi bil lepo vzgojen, ko pa je njegovo okolje imenitno prav zaradi nemarnega vedenja. Prizadevnejši starši se trudijo okrog lepega vedenja, a se mladostniku zdi njihovo prisilno spakovanje bedasto. Praviloma mu je odveč tudi pozdravljati in izražati vljudnost s prosim in hvala.

Navajeni takojšnjih zadovoljitev

Vedno več jih odraste brez teh veščin naklonjenosti do drugih, saj odklanjajo tudi učiteljeva prizadevanja pri navajanju na kakovostne medčloveške odnose. Raje pozno v odraslost zadržijo primitivno izražanje s približno 250 besedami in s cigareto v ustih. Navajeni so pač takojšnjih zadovoljitev in jim je vsako samoobvladovanje napor. Njihova kulturna raven je na nivoju TV oddaj Big brother ali Kmetija, ki jih gledajo skupaj s starši. Tak je tudi odnos mladostnikov do šole: niso vajeni prenašati naporov, izzivov, vztrajnosti in niso potrpežljivi v stiski. Začudeni starši ne uvidijo v ozadju njihove kulture čipsa in kokakole iz supermarketov ter tarnajo: »Vse smo mu dali, hvaležnosti pa nobene.« Da, vse so jim starši ponujali v imenu ljubezni, le odgovornosti jih niso naučili.

Najprej stik s seboj

Ljubezen ne sešteva igrač, čipsa in kokakole, temveč čas, ki so ga starši pripravljeni deliti s svojimi otroki. Ta čas naj bo napolnjen z gibanjem, s čutnimi zaznavami, z dotiki, zvoki, vonji, okusi, vidnimi in slušnimi vtisi, da se zaokroži v smiselno celoto, kot jo predvideva nevro-fiziološko doživljanje katerega koli dogajanja. Da bi se otrok naučil doživljati, se mora najprej naučiti stika s seboj, to je ozaveščanja sebe, vpogleda v lastno odzivanje, vedenje in lastne odločitve. Kadar je vsaka tretja med 250 besedami pizda, očitno ni ozaveščen sebe. Sam po sebi se ozaveščati sebe ne nauči, saj teh veščin ne poznajo niti starši niti učitelji. Nihče jih tega ni naučil! Pripadamo torej odštekani generaciji brez zgodovinskega spomina, ki ne ve več, da je bilo na stotine rodov in tisoče let pred nami že sposobno stika s seboj in s tem sprejemati odgovornosti za svoje odločitve. Neoliberalno usmerjena družba ne čuti potrebe po urjenju stika s seboj, saj ne potrebuje ljudi, ki bi znali misliti s svojo glavo. Potrebuje le pridne delavce, ki proizvajajo gospodarske viške in ne razmišljajo o ničemer.

Imate čas za otroke?

Primerno bo vprašanje za starše: Imate čas za otroke? Starši očitno ne razumejo pojma čas, če ni povezan z budilko ali ročno uro. Čas za otroke je investicija, vredna tisoče supermarketov, mora pa priti pravočasno. Pri mladostnikovih sedemnajstih je prepozno. Ko se kot terapevt srečam s pacientom v pozni adolescenci (nad 21 let), oba opaziva, da bi kazalo postaviti vse na novo – a on nima dovolj moči in ne volje za nov začetek, jaz pa ne dovolj vzvodov za začrtanje novih smeri. Tu pa tam se kateremu od njih posreči, a je terapevtski napor ogromen. In če se spremeni, ga starši ne sprejemajo, saj se je odrekel popkovnici, ki ga je vezala nanje in potrošniškim idealom, ki so vrednostni sistem njegovih staršev. Terapevtu običajno zamerijo, da jim je spridil otroka, ko je staršem obrnil hrbet in se osamosvojil.

Malo je staršev, ki bi si pravočasno jemali čas za otroke in jih učili ozaveščati, da je življenje veselje in žalost, sreča in bolečina, strah in pogum, napor in počitek. Raje jih zavijajo v vato in še naprej tiščijo v raju, delajo vse dneve, da bi lahko segali po policah supermarketov in gledali oddajo Big brother. Kaj se zgodi, ko uvidijo odklone pri svojem mladostniku in iščejo strokovno pomoč, pa izkušeni zdravnik Viljem Ščuka razloži v ŠR!