Afriške prigode

Oddaljena evropska razvajenost

Več kot mesec bivanja v Ugandi je za mano. Kar strah me je občutkov, kajti kljub vsemu čas prehitro beži in šola se bo kmalu končala. Drugi semester se je sklenil 22. aprila in potem imajo otroci mesec počitnic. Že zdaj se zavedam, da bo srčnih trenutkov z otročki prehitro konec. Ja, tako je, ko ti enkrat afriško življenje zleze pod kožo … V tem mesecu se je zgodilo toliko novega, da se mi zdi, da me ni z vami že celo večnost. Ko pomislim na svoj prvi teden tu, ko sem se borila sama s sabo in s svojo evropsko razvajenostjo, se včasih še sama sebi čudim, kako domače se počutim zdaj v teh okoliščinah in razmerah. Vem pa, da doma tako ne bi preživela. Mogoče bi, ni mi jasno, kako bi domači shajali z mano.

Ta teden sem zelo vesela. Končno sem lahko začela izvajati delavnice v knjižnici, kjer z učenci v P7 beremo, se pogovarjamo in obnavljamo. Strašljivo je videti, bolje slišati, kako slabo berejo otroci v zadnjem razredu osnovne šole. Poleg tega pa so zelo v zadregi tudi ob pogovoru. Uf, koliko energije je treba vložiti, da predelamo eno knjigico, mišljeno za nižje razrede. Ugotovila sem, da z otroki sama ne morem narediti popolnoma nič. Nujno in vedno potrebujem lokalne učitelje, da prevajajo. Drugače me otroci kar gledajo, se smejejo, ne vem, ali zaradi zadrege ali zato, ker sem »drugačna« ali zato, ker govorim glasno, poskakujem naokrog 　in ob tem ne čutim sramu … Ne vem … Ampak brez učiteljev se ne premaknemo nikamor. Ahhh … Sprašujem se, ali se premaknemo kam z učitelji?!

Šolski sistem in način poučevanja sta popolnoma mimo. Učitelji poučujejo direktno iz knjig, snov pišejo na tablo in otroci prepisujejo v zvezke. Seveda v angleščini. In jasno, nihče ne razume, kaj piše … Več v ŠR!

In potem je tu še fizično kaznovanje otrok. Mimo tega res ne morem. Pri uri angleščine v P3 sem otroku, ki ni imel svinčnika, posodila svoj kuli. In ko ga je prijel v roke, se je razred začel smejati in učiteljica je začela vpiti. Nič mi ni bilo jasno. Vprašala sem jo, kaj se dogaja in razložila mi je, da je svinčnik sprejel z levo roko, kar je znak nespoštovanja in da ga mora zato kaznovati. Mislila sem, da mi bo počilo srce. Otrok bo tepen, in to zaradi mene?! … Več v ŠR!

Spravlja me v zadrego s svojimi komplimenti, kako sem od boga poslana. Hiiii, pa saj ne delam nič božjega. In da me res ne bi imel za preveč božjo, sem zavrnila učno uro plavanja.

Življenje ob jezeru je tako mirno. Zdaj nas je le še pet prostovoljcev in odlično se razumemo. Za popestritev tedna odidemo s kanujem v bližnji resort, da se malo razvajamo, ob vikendih pa načrtujemo žur v mestu. Tako preprosto živimo in veselimo se vsake doma čisto samoumevne stvari. Ko se tu lepo oblečeš, se malo odišaviš in polepšaš za v mesto, se vsi smejimo, kakšen pomen dajemo temu.

In da bi vi videli, kako in koliko se tu pleše! … Tudi o tem piše tokrat Monika Bizjak; preberite v ŠR!