Učenci vendar niso bedaki

Nacionalno preverjanje znanja

Težko sem pričakovala zadnjo številko Šolskih razgledov (št. 11). Zanimal me je odziv na letošnje nacionalno preverjanje znanja (NPZ). Zanimivo, le dr. Janez Bečaj je napisal kratek sestavek na to temo. Sprašujem se: kaj pa, če sem le stara in sitna? A vendar ne morem mimo. Nekako nas (učitelje) še vedno prepričujejo o smiselnosti in utemeljenosti NPZ-jev. Res nepotrebno. Saj smo doumeli pomen kot pokazatelja kakovosti (po raziskavi Zavoda RS za šolstvo bolj družinskega kot šolskega okolja), vsi pa sprejemamo rezultate kot usmeritev za zboljšanje kakovosti. Svojega dela.

Ne bom se spuščala v vsebino NPZ-ja, čeprav imamo učitelji glede izbora nalog vedno kakšne pomisleke, pripombe, »boljše« rešitve. Če verjamemo predmetnim komisijam za sestavo nalog, so te vsebinsko, taksonomsko, razvojno … v danem trenutku optimalne. Verjamem.

A obregnila se bom ob oblikovno stran. Zakaj? Ker me plačilna lista vsakega petega v mesecu opomni, da le »jaz« rešujem krizo zaradi recesije, drugje pa je denarja dovolj, kaj dovolj, celo preveč. Lahko ga mečemo celo skozi okno. Za utemeljitev bom uporabila le en primer (tudi ostali verjetno niso bistveno drugačni): NPZ po drugem obdobju (torej v 6. razredu), angleščina.

Otroci opazijo dvoličnost

Testna pola obsega 20 strani, od tega osem (!!!) praznih. Nedvomno obstaja sto in en razlog, ki verodostojno opravičuje ali utemeljuje prazne strani. Nedvomno pa tudi sama lahko navedem več dejstev, ki bi utemeljili nesmiselnost tega. In tisti – najbolj v nebo vpijoči – naši učenci vendar niso bedaki, ki ne bi znali lista obrniti in nadaljevati z nalogo na drugi strani. To počnejo vsakodnevno: v učbeniku obračajo liste, v delovnem zvezku, v zvezku, celo na spletu se znajo premakniti na drugo stran. In medtem ko – tudi v nacionalnem programu Ekošola kot način življenja – učenci ustvarjajo iz odpadkov (da ne rečem smeti), tukaj z enim samim testom postavljamo vse naše dozdajšnje usmeritve na laž. Sploh me ne čudi, da je veliko učencev, medtem ko so čakali, da mine obveznih 60 minut, prazne liste opremilo z napisi: VARČUJMO Z LISTI.

Tudi organizirana stroga izpitna tajnost po drugem obdobju je do neke mere nesmiselna. Udeležba na NPZ-ju je prostovoljna in število udeležencev je znano nekaj mesecev vnaprej. Zakaj torej pakirati le pet pol v eno plastično vrečko? Koliko plastičnih vrečk je to? In se mi pogled ustavi na prispevku o ekološki ozaveščenosti (stran 10, sobotni Dnevnik, 6. 6. letos) – ob zgovornih obrazih treh nadebudnih deklic kraljuje napis PLASTIČNA VREČKA – NE, HVALA! Prispevek o osrednjem dogodku nacionalnega programa Ekošola kot način življenja. Kar učitelji vse leto gradimo, NPZ v trenutku podre. Otroci to vidijo, otroci sprašujejo. Kaj naj jim odgovorim? …

… Naj svoje razmišljanje opremim s številkami. Recimo, da je na neki izmišljeni šoli 60 šestošolcev, od tega so recimo štirje s posebnimi potrebami. Kaj to pomeni za NPZ iz angleščine?

Pomeni:

• tri skupine po 15 učencev in ena z enajstimi, učenci s posebnimi potrebami pa vsak sam,
• 24 plastičnih vrečk, od tega jih gre 16 takoj v smeti (ostale malo pozneje),
• štiri prazne izpitne pole (ker so pakirane po pet), če nihče ne manjka, ki se vrnejo,
• osem CD-jev za preverjanje slušnega razumevanja (kaj se potem zgodi z njimi?),
• 480 praznih strani.

In če je takšnih šol 50?

In to za stvar, ki še obvezna ni, kaj šele da bi bila merodajna, razen ko se NPZ-ja udeležijo vsi. Takšnih šol pa ni prav veliko, kajti večinoma manj uspešnim »odsvetujejo« udeležbo na NPZ-ju.

In še malo o sami vsebini

Za konec pa si ne morem kaj, da se ne bi dotaknila tudi vsebine. Na vsaki šoli je nekaj učencev s posebnimi potrebami, ki vseskozi delajo in ostajajo le na minimalnih standardih. Takšni učenci pišejo vsebinsko enak NPZ, prilagoditve obsegajo zgolj bodisi večji tisk, podaljšan čas bodisi dodatnega učitelja – motivatorja ter posebno navodilo za vrednotenje, večinoma zapisano kot večja prožnost pri vrednotenju. Lepo vas prosim, kaj to pomeni? Pravilen odgovor je A, drugi so nepravilni. Ali je večja prožnost potem to, da je tudi B majčkeno bolj pravilen kot D, ker je bliže A-ju? Seveda karikiram, a vendarle. Učenec, ki šest let dela na minimalnih standardih, ne more biti niti delno uspešen na NPZ-ju. In potem dobi potrdilo. Tri točke od petinštiridesetih. Nacionalno potrdilo, da je »idiot«.

Mogoče pa sem res le – stara in sitna.