Govor

Ob prešernovanju

Kakšen teden pred slovenskim kulturnim praznikom me je poklicala po telefonu predsednica kulturnega društva iz bližnje vasi. Njen glas in ime sta mi bila povsem tuja. Oglasila se je z nenavadno prošnjo: »Bi, prosim, bili govornica na naši svečanosti ob kulturnem prazniku? Zelo veseli bomo, če sprejmete nalogo.« Od presenečenja se mi je zadrgnil glas. Kaj naj odgovorim? Ujela me je čisto nepripravljeno. /…/

»V stiski sem, veste … nekdo mi je že obljubil, pa se je premislil … potem me je delavka z JSKD napotila na vaš naslov …« je skoraj jecljala. Najbrž ni bila dovolj pozorna, pa se ji je zareklo, da nisem 'prva izbira'. »Pa saj vas poznamo, pišete, v lokalnih medijih veliko slišimo o vas …«

No prav, torej zanjo nisem čisto nepopisan list, podvomila sem pa, da bi prebrala mojih 15 doslej objavljenih knjig. Ljudje so se naslovov še nekako spomnili, a samo naslovov. Pomislila sem, da bi ji predlagala, naj mi za hec našteje sedem naslovov mojih knjig – pa bom uslišala njeno prošnjo. Kakšna bedasta zamisel! Malo sem še cincala, potem pa, ko mi je zagotovila, da bo šele po mojem DA mirno spala, sem pač pristala. /…/

Zgodaj zjutraj, pravzaprav še sredi noči, sem sedla k računalniku in se lotila naloge. /…/

Roka mi omahne s tipkovnice in preplavijo me misli, ki jih zadnje čase nočem pogrevati. Niso prijetne, dobro pa je, da ko jih potegnem na plan, zbudijo v meni poplavo čustev in potem se zmerom rodi kakšna zgodba ali pesem. Pa ne takšne, da bi bralca spravile v smeh!

***

Ko sem se pred devetimi leti upokojila, sva z dobro znanko ustanovili gledališko skupino. Nekaj vendar moraš početi, ko se upokojiš. Interes v društvu upokojencev je bil velik, brez težav sva zbrali osem ljubiteljev gledališča. »Kaj bomo pa igrali?« je bilo prvo vprašanje. Pripravljena sem bila nanj: »V predalu imam nekaj izvirnih besedil, prebrali jih bomo, pa izbirajte.« Seveda je morala biti komedija. Našli smo 'pravo', malo sem jo priredila, aktualizirala in potem smo začeli vaditi. Člani skupine so se spomnili, da potrebujemo sposobnega režiserja in res smo našli možakarja, ki je hotel imeti za svoje delo 1.500 evrov. Zastonj ne bo delal! Potrudili smo se in 'nažicali' na občini honorar za režiserja. Delo je krasno steklo. Ko sem čez kakšna dva meseca šla pogledat vajo, mi je gospod režiser prišepnil: »Črtal sem, kar ste napisali o županu in packarijah, ki se dogajajo … Če je že dal denar za moje delo, ne bomo pljuvali po njem.« Osupnila sem: »Ne morete kar tako čečkati po mojem besedilu! Niti vprašali niste! Tako se ne dela.« Vztrajala sem, da ostane besedilo neokrnjeno in dosegla, da so delno upoštevali mojo zahtevo. Vse mesto je nestrpno čakalo premiero, saj v našem zakotju že kakšnih deset let ni bilo gledališke skupine odraslih. Komedija je požela zavidljiv uspeh, ljudje so bili navdušeni, ploskanja kar ni bilo konec. Potem pa leden tuš! Župan in njegova boljša polovica sta togih, mrkih obrazov zapustila gledališko dvorano. Nič čestitk, nobene pohvale. Ničesar.

»Sem vam rekel, da se bo slabo končalo,« je kot stekel pes renčal režiser. »Ne grizeš roke, ki te hrani!« Pograbila me je sveta jeza in sem mu zabrusila: »Saj nam ni dal iz svojega žepa! In o ničemer se nismo zlagali. Morda se bo zamislil nad svojim početjem …«

»Taki pokvarjenci ne razmišljajo o svojem početju,« mi je vrgel v obraz in odšel.

Kmalu je sledilo maščevanje: nič več nisem bila članica občinske komisije za proslave in vzeli so mi tudi honorarno delo lektorice lokalnega časopisa. Kar tako čez noč. Poleno v koleno. No, od takrat me župan ne pogleda več in če se srečava na ulici, pohiti na drugo stran ali pogleda proč. To je srčna kultura današnjih oblastnikov.

V društvu upokojencev smo čez čas ustanovili še eno gledališko skupino, katere vodja sem bila. Vsako leto smo postavili na oder vsaj eno krajšo predstavo za najmlajše. Prevzela sem naloge tekstopisca in režiserja. Na podeželju je zelo malo možnosti, da bi si otroci lahko ogledali kakšno gledališko predstavo. Šole in vrtci pač nimajo sredstev, da bi povabili na obisk poklicno gledališče, in tako smo ljubitelji s svojimi igrami najboljši približek solidni odrski predstavi. Moje upokojenke so se na nastope pripravljale s srcem in dušo. Uživala sem, pisala besedila, tudi vnaprej, da nam jih ne bi zmanjkalo, nastopale smo pa v vseh vrtcih in osnovnih šolah v občini. Brezplačno, se razume. Tako smo postale kar 'zvezda stalnica' na lokalnem kulturniškem nebu. Naša najnovejša predstava je doživela premiero nekaj dni pred letošnjim kulturnim praznikom. Pa me je poklical skrbnik občinskih spletnih strani s prošnjo, naj napišem kaj o skupini, predstavi, metodah dela, urniku nastopov … in pošljem še fotografije s predstave. Ni mi bilo težko, vesela sem bila, da so se nas spomnili. Pomislila sem celo, da bi nam po toliko letih uspešnega delovanja lahko dali celo občinsko kulturniško priznanje. Morda res bi, če ne bi bila JAZ vodja skupine …

Napisala sem tisti prispevek, ga malo začinila s humorjem, dodala fotografije in vse skupaj poslala po elektronski pošti naslovniku. Še igralke sem opozorila, naj si gradivo ogledajo na občinski spletni strani. No, naslednji dan smo nastopale z igrico na domači osnovni šoli. Predsednik društva si nas je prišel ogledat. Zdelo se mi je, da mu je všeč, kar vidi. Na koncu je vsaki stisnil roko in izrekel nekaj besed. Ko je prišel do mene, se mu je obraz podaljšal, zato mi je roka omahnila …

»Kaj trosiš laži po spletu?« je rekel besno, naduto, slišalo se je kar sovražno. Otrpnila sem in nekaj učiteljev iz občinstva se je presenečeno zazrlo v naju.

»Kakšne laži? O čem govoriš?« Pogrelo me je, njegov vzvišen nastop pred občinstvom je bil skrajno žaljiv.

»Kaj lažeš, da društvo vaši skupini ne da sredstev za delovanje? Vedno smo vam šli na roko …«

»Pa kje si to vzel? Ničesar takega nisem napisala!«

»Seveda si, prebral sem, vsi krajani lahko zdaj to packarijo berejo …«

Zdelo se je, da vse v njem vre in kipi in da mora to negativno energijo tisti hip stisniti iz sebe, sicer se bo razpočil. Ravnateljica šole je hitro pristopila, ga je prijela za komolec in mu namignila, naj ji sledi. Izpihal je težek vzdih in res krenil za njo. Rešila me je, a zdaj je vrelo in kipelo tudi v meni. Še dobro, da so se šle igralke preoblačit in zoprne scene niso mogle videti. Nakurjena sem pohitela domov in sedla k računalniku. Poiskala sem besedilo o skupini in ga trikrat prebrala, a ničesar o denarju in o tem, da društvo ne podpira skupine, ni bilo v njem. Bil je natanko takšen, kot sem ga napisala. Kaj neki je bilo, kar je našega predsednika vrglo iz tira? Nisem dojela. Nič več mi ni bilo jasno. Poklicala sem človeka po telefonu: »Mi lahko prebereš misel, ki je tako polna laži?« Zahtevala sem, ne prosila.

Prebral mi je naslednje: »Naša skupina je samozadostna, za delovanje ne potrebuje finančnih 'injekcij' od nikogar. No, ni to debela laž? Ti sama si napisala.«

Kot bi me s kolom po glavi. Prešinilo me je, da človek sploh ni razumel zapisanega, preprosto ni funkcionalno pismen. Kot bi trdil, da je dalajlama podvrsta južnoameriške lame. Za crknit! Globoko sem vdihnila in mu pojasnila: »Gre za to, da ne potrebujemo denarja, nobenih injekcij, ker vse postorimo same: jaz napišem besedilo in režiram, torej ni treba plačevati avtorskih pravic piscu in ne honorarja režiserju. Ena od igralk je likovnica, nariše in izdela sceno, sešije kostume, seveda brez honorarja … ženske se pripeljejo na vaje in ne pričakujejo kilometrine … Razumeš? To pomeni, da smo samozadostne in ne potrebujemo finančnih injekcij.«

Morda je razumel, morda ne – prekinil je povezavo in od takrat nisem spregovorila z njim ene same besede. Beda! Ljudje, ki še maternega jezika ne razumejo, se grebejo za takšne in drugačne položaje in povzročajo zgago okrog sebe. Zelo sem bila užaljena, pa res. Delaš, se razdajaš, namesto prijazne besede pa dobiš poleno v koleno. In to pred gledalci, ki jim naknadno ne moreš pojasnjevati, zakaj so te nahrulili. Razmišljam, da bi pustila vse skupaj, šla tudi iz društva, doma v miru brala knjige in si sončila trepalnice … Bom videla, premisliti moram. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha, kajne?

Oh, kar nekaj podobnih 'polen v koleno' bi lahko povzela, v zadnjih devet letih jih je bilo vse preveč. Morda še to: naš lokalni pesnik, ki piše, odkar pomnim, v madžarščini, je okrog novega leta izdal novo pesniško zbirko – v slovenščini. Ko sem jo v knjižnici vzela v roko in ugotovila, da je izdajatelj JSKD RS in še natančneje – naša lokalna OI, me je pogrelo, kot bi me vrgli v lonec kropa. Pa sem se odpravila v pisarno OI JSKD in pobarala uslužbenko: »Kako mu je uspelo? Jaz te že vse leto sprašujem, če bo kakšen razpis za založniško dejavnost, da se prijavim z novim rokopisom zbirke odrskih besedil, pa nič. Ta pa kar tako izda zbirko s tvojim blagoslovom. Mi lahko pojasniš?«

Bila je v presneti zadregi. Čutila sem njeno nelagodje, kot bi bilo moje.

»Morda ne bi smela ziniti …« je začela mečkati, potem pa je že šepetala: »Naš župan in predsednik JSKD RS, ki ravno zapušča svoj položaj in odhaja na ministrstvo za kulturo, sta to izpeljala. Nimam pojma, kako. Mene so samo obvestili, da sem uradno založnica knjige in moram organizirati predstavitve po okoliških knjižnicah.«

Spogledali sva se in res se mi je naježila koža: »Torej brez razpisa? Kar tako? Prekleto, jaz skoraj do polovice sofinanciram vsako svojo knjigo, ta pa … saj nimam besed! Sranje! To pa res ni pošteno. Lahko napišem kaj o tem?«

»Si neumna? Nadrajsala bom. Takoj bodo vedeli, kdo ti je dal informacije,« je zajavkala. Ne bi ji hotela škodovati, saj nisem nje ujela s prsti v marmeladi, temveč njenega šefa. In spet je zraven naš župan, ki ima lovke povsod po republiških inštancah. Če bi bila prijaznejša do njega, bi bila morebiti moja zbirka odrskih besedil že na knjižnih policah. Tako pa … No, ritoliznik res ne bom nikoli. To pa res ne. Tako se v naši državi vrtijo stvari. Katastrofa!

***

Napisala sem torej govor 'iz duše'. Ga prepletla s svojimi izkušnjami, a končala s pozitivnimi mislimi, saj kdor čuti potrebo po ustvarjanju, ne bo odnehal zaradi nekaj polen v koleno. Poslušalci so me nagradili z bučnim aplavzom, da sem bila kar pošteno presenečena. Gospa z JSKD pa je rekla: »To je bilo pa res preostro. Spet te bodo vlačili po zobeh, boš videla.«

»Kaj mi kdo more, saj sem upokojenka. Pokojnine mi pač ne morejo vzeti.«

»Po mojem bi bili ljudje bolj zadovoljni, če bi nanizala uspehe v kulturi, povedala kaj o lokalnih društvih in skupinah, ki so prejele priznanja na različnih državnih srečanjih …«

»To je tvoja domena, lahko bi imela ti govor in naštela vse omenjeno,« sem ji zabrusila.

Čez nekaj dni, praznik je že izzvenel, me je poklicala po telefonu predsednica društva, ki me je želelo imeti za govornico na proslavi. Rekla je: »Bili ste odlični, pravijo krajani, povedali ste, česar že lep čas nismo slišali. In nekdo je rekel, da je bilo tako, kot bi se s pisateljem Vinkom Möderndorferjem, ki je govoril v Cankarjevem domu, dogovorila. Pa saj se nista, kajne?«

Posilil me je smeh: »Še nikoli se nisva srečala, res pa je, da obožujem njegovo delo, predvsem dramatiko. Morda sva pa res sorodni duši …«

Tako je bilo. Zdaj samo čakam odmeve, najbrž pa bo sledilo spet kakšno poleno v koleno.

OLGA PAUŠIČ