Neoliberalna ideologija preoblečena v pravniški jezik

Naš komentar

Ta konec šolskega leta sovpada s koncem politike, ki jo je skoraj štiri leta vodila dosedanja vlada. Eden od večjih problemov, ki ga je na šolskem področju pustila v reševanje naslednji vladi, je tudi financiranje zasebnih osnovnih šol. Kot je znano, je ustavno sodišče leta 2014 z večino glasov odločilo, da mora biti javni program, ki ga izvajajo osnovne šole, enako financiran v javnih in zasebnih šolah. S tem je naložilo vladi, da država ta program tudi v zasebnih šolah financira stoodstotno (torej petnajst odstotkov več kot doslej). Ta odločba je presenetljiva iz treh razlogov: prvič, ker je v nasprotju s predhodno odločitvijo istega sodišča (vendar v drugačni sestavi) iz leta 2001; drugič, ker takšne razlage, kot jo je podalo slovensko ustavno sodišče, ni mogoče najti v uradnih interpretacijah tistih mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah, v katerih je kot dolžnost države navedeno, da mora biti izobraževanje vsaj na osnovni stopnji obvezno in brezplačno; in tretjič, ker je v nasprotju s tem, kako v nekaterih drugih državah razumejo obveznost in brezplačnost osnovnega izobraževanja v odnosu do njegovega javnega financiranja. V teh državah iz ustavne določbe, da je takšno izobraževanje obvezno in brezplačno, namreč ne izpeljejo sklepa, ki ga je izpeljalo slovensko ustavno sodišče, da morajo biti enako financirane javne in zasebne šole. Najbolj jasno se to vidi v primeru italijanske ustave, ki zagotavlja brezplačno obvezno osnovno šolo, obenem pa prepoveduje financiranje zasebnih osnovnih šol. Če bi italijansko ustavno sodišče ustavno določbo, da je osnovno izobraževanje obvezno in brezplačno, razlagalo enako, kot razlaga slovensko ustavno sodišče določbo, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev, potem bi bržkone moralo ugotoviti, da je določba, ki prepoveduje financiranje zasebnih osnovnih šol, v nasprotju z določbo, ki zagotavlja brezplačno obvezno osnovno izobraževanje. Prav tako bi moralo odpraviti prepoved financiranja zasebnih šol iz javnih sredstev, za kar se mnogi že desetletja neuspešno prizadevajo. Pa tega ni storilo. A ne samo, da tega ni storilo italijansko ustavno sodišče; tudi ustavna sodišča v tistih državah, kjer ustava določa obvezno in brezplačno osnovno izobraževanje, vendar iz javnih sredstev plačuje v celoti le javne osnovne šole, zasebne pa le v večjem ali manjšem deležu, niso ravnala tako kot slovensko. Slovenija je torej v tem pogledu izjema. Vendar ravno kot izjema potrjuje pravilo, ki velja v nekaterih drugih državah, namreč da enakega financiranja javnih in zasebnih šol ni mogoče utemeljiti ne na človekovih pravicah, ki jih vključujejo mednarodni dokumenti o človekovih pravicah, ne na ustavnih določbah, ki zagotavljajo obvezno in brezplačno osnovno šolo. To pa ne pomeni, da se država ne sme odločiti, da enako financira javne in zasebne šole. Pomeni le, da ji tega na tej osnovi ni obvezno storiti.

Je pa med prej omenjeno Italijo in Slovenijo kljub navedeni razliki v ravnanju ustavnih sodišč tudi neka pomembna podobnost: na začetku ne v eni ne v drugi državi ni bila postavljena zahteva, da država enako financira zasebne in javne osnovne šole, pozneje pa so v obeh nekateri posamezniki in politične stranke poskušali to zahtevo upravičiti s sklicevanjem na neoliberalno ideologijo. Tako je takoj po drugi svetovni vojni v Italiji pri pisanju ustave celo krščanska demokracija, tedaj izjemno vplivna politična stranka, zahtevala zgolj pravico do svobode ustanavljanja zasebnih in s tem predvsem katoliških šol, ne pa tudi njihovega financiranja. V italijanski ustavi celo piše, da imajo posamezniki in ustanove pravico ustanavljati zasebne šole, vendar ne na račun države. Pozneje so se kljub taki ustavni določbi tudi v Italiji začele pojavljati zahteve po državnem posrednem ali neposrednem financiranju zasebnih šol. Pri tem je zanimivo, da se cerkveni in drugi zagovorniki katoliških šol niso opirali zgolj na cerkvena stališča, zapisana v cerkvenih dokumentih, temveč tudi na neoliberalno ideologijo, ubesedeno v besedilih Miltona Friedmana, v katerih piše, da mora država financirati obvezno šolstvo, ne sme pa imeti monopola nad izobraževanjem. Zato ne sme financirati le javnih šol, temveč tudi zasebne. Najbolje tako, da podeli otrokom in njihovim staršem vavčerje, s katerimi lahko plačajo šolanje na kateri koli šoli – javni ali zasebni. S tem jim država omogoči, da lahko svobodno izberejo šolo. Svoboda izbire naj bi povečala konkurenčnost med šolami na trgu izobraževalnih storitev, ta pa večjo kakovost šol itd. Te neoliberalne ideje imajo zagovornike tudi pri nas. Prepoznamo jih lahko tudi v razlagi še vedno aktualne odločitve ustavnega sodišča o stoodstotnem financiranju javnega programa zasebnih šol, v kateri je zapisano, da se morajo vsi javno veljavni izobraževalni programi enako financirati in da mora imeti posameznik svobodo, da sam izbere, v kateri šoli, zasebni ali javni, se bo izobraževal. Zato je to razlago odločbe ustavnega sodišča iz leta 2014 mogoče brati tudi – če ne predvsem – kot neoliberalno ideologijo, preoblečeno v pravniško govorico.

ZDENKO KODELJA