Ne gre kar čez noč

15 let mobilne službe

S kolegico Olgo Duh, že nekaj let vodjo naše mobilne službe, kot prvi izmed štirih »mobilk« ugotavljava, da je naše poslanstvo prav tako posebno, kot so posebni naši otroci. Skupaj se smejimo, se motimo in popravljamo napake, skupaj se učimo biti srečni, samozavestni in ponosni nase. Obe se strinjava, kako pomemben je odnos z učencem in poznavanje spretnosti komuniciranja z otroki in z odraslimi. Velika prednost naše mobilne službe je tudi naš heterogeno, a s konstruktivnimi glavami sestavljeni aktiv, ki se ne izmika ustvarjalnim konfliktom in plodnim rešitvam. Če bi imeli čarobno palico, bi spremenili sistem usmerjanja, poskrbeli za formalni status mobilne službe, prerešetali ustreznost članov komisij za usmerjanje, pedagoškemu poklicu bi vrnili strokovno avtoriteto, osnovnošolske ravnatelje pa bi poslali na obvezne seminarje pridobivanja spretnosti komuniciranja, še posebno s starši otrok s posebnimi potrebami.

Bilo je pred 15 leti. Telefonski klic in vprašanje, če bi bila pripravljena delati kot mobilna specialna pedagoginja v osnovni šoli. Za začetek je Zavod za usposabljanje Janeza Levca na teren po ljubljanskih šolah z okolico poslal štiri »mobilke« – tako se še zdaj v žargonu imenujemo.

Vsaka je prevzela delo v treh ali štirih osnovnih šolah. Bilo je mnogo nejasnosti in strahu vseh vpletenih. Naloga ni bila lahka. Vse, prav tako »mobilke« z gorenjske in primorske regije, smo se srečevale s kompleksnostjo integracije. Na to ni bila pripravljena nobena osnovna šola. Svoj prostor kot mobilne specialne pedagoginje v osnovni šoli smo si morale šele ustvariti (žal se stereotipnosti glede moških učiteljev in tako tudi specialnih pedagogov še nismo otresli).

Dileme ob našem prihodu

Tudi otroci, starši, učitelji, svetovalni delavci in ravnatelji so se istočasno srečevali s svojimi, prav tako nezanemarljivimi dilemami ob našem prihodu. Šele z leti skupnega komuniciranja, z iskanjem najboljših rešitev in prilagajanja, z vmes sprejetim Zakonom o otrocih s posebnimi potrebami, smo se osvobodili raznih predsodkov. Vse to nas je nagradilo s sinergijo, ki motivira in nas dela uspešne. To naj bo tudi spodbuda mlajšim, ki se nam pridružujejo.

Zdaj nas je 25 in v 29 osnovnih šolah izvajamo 563 ur dodatne strokovne pomoči.

Zaznavam, da se pogosto lotevamo reči v obrnjenem vrstnem redu, kot bi bilo smiselno.

Šolski sistem bi moral najprej poskrbeti za izobrazbo učiteljskega kadra o otrocih s posebnimi potrebami, torej prav vseh, brez izjeme, če se gremo inkluzijo. Sicer se izpopolnjujejo itak le tisti, ki jih drugačnost že sicer privlači in jim izzivi niso tuji. Seveda se z inkluzijo dodatno obremeni razrednega in predmetnega učitelja, zato bi ga bilo treba razbremeniti na administrativnih in programskih nivojih. V ta manj produktivna področja sodijo (po moje) preobsežni učni programi, ki včasih posegajo že na področja srednješolskega znanja (nekateri se dobro spominjamo svojega izobraževanja tako v osnovni šoli kot v gimnaziji, ki nam je dopuščalo več prostega časa, a smo se vseeno uspešno usposobili za izbrane poklice), pa nivojski pouk, ki otroke stigmatizira, od učitelja pa zahteva cel spekter logističnih sposobnosti, in nenazadnje NPZ, ki poudarja tekmovalnost, sproža stresne občutke in nikakor ne spodbuja iznajdljivosti, ustvarjalnosti in hormona sreče v otroških glavah.

Pogosto predvsem trgovanje s papirji

Izkušnje kažejo, da je usmerjanje otrok s težavami v razvoju in učenju postalo marsikdaj nestrokovno trgovanje s papirji, ki nikakor niso v prid otrokom, ampak se s tem potolažijo prenekateri starši, predvsem tisti, ki niso sposobni uvida, kaj je dobro za njihovega otroka in da ni pomembno, kaj o tem misli jezikava soseda. In da je za dobro otroka včasih treba zamenjati šolski program.

Nikakor ne morem mimo spoznanja, da je osnovnošolski program prilegajoč le »pridnim, učljivim« otrokom. Vsi pa se dobro zavedamo, da se mnogi učenci teže učijo oz. posledično ne marajo učenja. Zakaj že enkrat ne pretehtamo, kakšno znanje potrebujemo?! Vsi se strinjamo, kako malo uporabnega znanja omogoča osnovnošolski in srednješolski program, a nič ne ukrenemo v tej smeri. Otroci se še vedno učijo pretežno na pamet in seveda o uporabnosti večine naučenega ne moremo govoriti.

Predvsem bi pa moral ta isti šolski sistem, ki je uzakonil inkluzijo, poskrbeti tudi za denarno plat. Tako deluje inkluzija v tujini – predvsem nam je lahko zgled skandinavski model.

Besedne igre in smisel

Zadnji dve desetletji se troši predragocena energija za iskanje izrazov, ki bi najustrezneje označili drugačne osebe. Veliko več bi bilo storjeno, če se ne bi ukvarjali s tem, ali naj bo pentlja rdeča ali zlata, ampak z vsebino, ki čaka, da bo končno uravnovešena s svojim uspehom in notranjo srečo. Zakaj nam ni jasno, da v vsakem primeru oseba s težavami ve, da je drugačna in je že zaradi tega oznamovana? Kako vprašljiv je zdaj veljaven termin otrok s posebnimi potrebami, nakazuje zgled prakse t. i. najustreznejšega termina, ki ne stigmatizira:

Materi otroka, ki potrebuje usmerjanje kot otrok s posebnimi potrebami, sem morala na dolgo razlagati, kaj to pravzaprav pomeni. Saj je bil v njeni glavi še vedno prisoten model posebnega šolstva, ki je, kot je sama razložila, »neumne« dal v posebne šole. V razmislek, kako brezpredmetno se je kar naprej iti te besedne igre …

Pogled nazaj pa me vendarle spomni in prepriča, da je bilo za otroke v osnovni šoli storjeno tudi veliko kakovostnega. Zgodil se je premik v glavah staršev, učiteljev in mnogih odraslih.

Pozabljamo, da se za tako veličastne projekte, kot je inkluzija, potrebuje več desetletij. Tudi drugje, kjer že uživajo v dobrih šolskih inkluzivnih sistemih, niso do tega prišli čez noč.