Hiperaktivni sanjač

O specifičnih učnih težavah – ADHD

Zagrebški predavatelj Marko Ferek (www.budenje.hr) je na nedavni mednarodni konferenci o specifičnih učnih težavah (1. in 2. oktobra v Ljubljani) izzval aplavze navdušenega občinstva. Prisrčno in doživeto je podelil osebno izkušnjo, ki je oznamovala njegovo odraščanje, razvoj in občutenje sebe. Šele pri dvaindvajsetih letih, ko mu je prijatelj omenil, da je morda vzrok njegovih težav z učenjem sindrom ADHD, se mu je razkrilo ozadje zgodbe njegovega otroštva. Vse, kar je prebral o ADHD, je do zadnje podrobnosti opisalo njegovo šolsko obdobje. 

Motiviran z osebno zgodbo se je intenzivno začel posvečati ozaveščanju hrvaške in mednarodne javnosti, leta 2005 je ustanovil zavod za razumevanje ADHD-ja, napisal je knjigo Hiperaktivni sanjari in začel voditi delavnice po vsem svetu. Kot predavatelj je bil povabljen na mednarodni kongres F.O.C.U.S. v Hong Kong leta 2008 in leto pozneje v London na kongres ADDISS. Presunilo ga je, ko je opazil, da strokovna javnost vseskozi govori o lastnostih in posledicah ADHD, prav nič pa ni rečeno o tem, kako šolski sistem s svojo togo strukturo in odzivi vpliva na otrokovo doživljanje sebe in oblikovanje osebnosti med šolanjem. Njegova grenka izkušnja iz šolskih klopi je, da je bil zaradi svoje drugačnosti zasut s komentarji učiteljev: »Počasen si! Nikoli ne bo nič iz tebe! Bodi pri miru! Poglej sošolce, bodi tak kot so oni!« Zato je povsem izgubil zaupanje vase in o sebi je razmišljal kot o zgubi, še več, ni verjel, da lahko iz sebe kar koli naredi!

Težava – priložnost in dar

Marko Ferek je poudaril, da gredo nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost z roko v roki z različnostjo, ustvarjalnostjo in potencialom za osebni razvoj, zato lahko težava hkrati pomeni priložnost in dar. Slikovito je opisal, da je svoje misli doživljal tako intenzivno, da jih ni bilo mogoče utišati. V strukturiranem okolju šole je njegova pozornost večkrat odplavala daleč proč od dogajanja v razredu. Zasanjano se je zazrl v liste na drevesu pred oknom, učiteljev glas je zaznaval le kot oddaljene zvoke brez pomena. Vendar se je bil sposoben popolnoma posvetiti čtivu, ki ga je zares zanimalo. Še več, ko je prebiral knjigo o nastajanju egipčanskih piramid, napisano v cirilici, je doživel občutek brezčasja, mistične zamaknjenosti in poglobljenosti. Zdaj razume, da ga navdihujoča snov tako prevzame, da se ves potopi vanjo, si živopisano predstavlja pomene prebranih besed in sebe v celoti prestavi v zgodbo. Ta protislovja med odsotnostjo in intenzivno vpletenostjo v snov so bila zanj seveda izjemno frustrirajoča. Na koncu srednje šole mu je grozil velik neuspeh, in sicer večina ocen zaključena negativno. Po srečnem naključju mu je vseeno uspelo, da so mu zaključili vse ocene in opravil je maturo z oceno tri. Uvrstil se je na zadnje mesto po uspešnosti v svoji generaciji. Študij menedžmenta v turizmu, ki ga je nadaljeval v Dubrovniku, je bil bolj praktično usmerjen, zato mu ni povzročal toliko preglavic. Šele takrat je našel konkretne odgovore na svoje življenjske stiske. Ugotovil je, da ni neumen (v kar so ga doslej vsi prepričevali) in sam v sebi je našel potencial, ki ga prej ni nihče opazil.

Razmišlja v slikah

Sebe in vse s sindromom ADHD je poimenoval »hiperaktivni sanjači«. Čustveni žar bistveno določa njihove kvalitete: so strastni, razmišljajo globlje, jasneje, širše. Svoje misli čutijo z vsem telesom, zato so zmožni močne zbranosti in selektivnega mišljenja. Nepozornost in počasnost se v trenutkih izjemne osredotočenosti na zanimivo snov umakneta čisti pozornosti in ustvarjalnim prebliskom. Sanjarjenje begajočega uma vendarle privede do mnogih ustvarjalnih rešitev v procesu brez mej, pravil, z razpršenimi mislimi in idejami, ki prihajajo od vsepovsod. Marko je izpostavil pomembno vprašanje, zakaj je sanjač obenem tudi hiperaktiven ... Več v ŠR!