Preprosto zapleteno

Otroci z motnjami v duševnem razvoju

Državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo in šport dr. Alenka Kovšca je izjavila (Večer, 12. 2. 2011): »Za delo s posebnimi otroki nimamo kompetentnih učiteljev in drugih strokovnjakov, zato delo s temi otroki ne more biti uspešno«. S to njeno izjavo se globoko strinjam in jo v celoti podpiram. Dobro bi bilo, da bi jo podprli vsi tisti strokovnjaki in nestrokovnjaki, ki imajo moč odločanja. Prav zdaj, ko nastaja Bela knjiga, je to aktualno. S kakšno lahkoto govorimo in pišemo o otrocih s posebnimi potrebami! Kot da je to homogena skupina, ki naj bi imela v osnovni šoli prilagojene vzgojno-izobraževalne vsebine in metode dela, kar je s strokovno pomočjo sprejemljivo in za otroke ustrezno, ko gre za slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, gibalno ovirane pa otroke z govorno-jezikovnimi motnjami, otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju pa je to teže.

Ta najštevilčnejša skupina otrok s posebnimi potrebami kaže namreč odstopanja na več področjih: intelektualnem, govornem, telesnem, čustvenem, senzornem in socialnem področju. Gre torej za dokaj zapleten fenomen in tega se premalo zavedamo, ko govorimo o inkluzivni vzgoji. Po zdaj veljavni zakonodaji otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju sodijo v osnovno šolo s prilagojenim programom, pogosto pa se znajdejo v osnovnih šolah. Diagnoza »lažja motnja v duševnem razvoju« se spremeni v diagnozo »učne težave«, nekaj let nazaj pa v diagnozo »mejna inteligentnost«. Dogaja se tudi, da se otroci z diagnozo »zmerna motnja v duševnem razvoju« znajdejo v šoli s prilagojenim programom, vsem pa nam je jasno, da ti otroci sodijo v oddelke vzgoje in izobraževanja in zavode.

Za nekatere strokovnjake je zelo pomembno, kako bi najustrezneje poimenovali populacijo otrok z motnjami v duševnem razvoju.Leto po drugi svetovni vojni sem z Dolenjske prišel v Ljubljano, v gimnazijo. Stanoval sem pri teti na Tyrševi 17, današnji Slovenski cesti. Tetina soseda je bila Anka Levec, nečakinja Janeza Levca, ustanovitelja prve pomožne šole. Bila je učiteljica na pomožni šoli na Grabnu. Iz njenih ust sem pogosto poslušal zgodbe o »umsko zaostali deci«. Kot študent defektologije sem slišal za debile, imbecile in idiote, za defektne otroke, umsko zaostale, umsko manj razvite, oligofrene, mentalno retardirane, duševno prizadete, možgansko ovirane in končno za otroke z motnjami v duševnem razvoju. Zadnje čase govorimo tudi o otrocih z znižanimi umskimi sposobnostmi. Mnogi celo v javnih nastopih istovetijo kategorijo otrok z motnjami v duševnem razvoju kar z otroki s posebnimi potrebami, čeprav gre le za eno od skupin otrok s posebnimi potrebami.

Mineva sto let od začetka sistematičnega izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. Redko posejane pomožne šole so v petdesetih letih doživele pravi razcvet. Dobili smo tudi prve strokovno izobražene učitelje. Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju so v naših posebnih šolah, današnja šola s prilagojenim programom, našli varno zavetje. V začetku šestdesetih let smo začeli sistematično odpirati oddelke za delovno usposabljanje, današnje oddelke vzgoje in izobraževanja, in preoblikovati zavode za usposabljanje in delo. S ponosom se lahko oziramo nazaj, saj je bila naša skrb za otroke z motnjami v duševnem razvoju na visoki ravni in primerljiva z najbolj razvitimi državami Evrope. Danes se nam vse skupaj sesuva. Jasno je, da so se časi spremenili, kar se mora odraziti tudi v sistemu izobraževanja na vseh ravneh, toda ne prehitro in nepremišljeno.

Že pred desetletji so predvsem naši sosedje veliko govorili o integraciji.Danes govorimo o inkluziji in se zgledujemo predvsem po severnoevropskih deželah. Ne moremo vse mehanično prenašati v naše družbene razmere. Pri nas imamo nekaj raziskav, ki so bile opravljene na koprski in ljubljanski pedagoški fakulteti, ki se nanašajo na inkluzivno vzgojo. Ni nam pa znano, kako rezultati teh raziskav odmevajo v naši praksi. …Več v ŠR!

Spoznajmo tri zgodbe otrok, ki so bili usmerjeni v osnovno šolo. Prva sodi v šestdeseta leta, druga v osemdeseta in tretja v današnji čas. Podobnih zgodb je veliko in dokazujejo, da moramo biti glede inkluzivne vzgoje zelo zelo previdni.

Franci

Po končanem študiju defektologije sem se zaposlil v Posebni šoli z internatom v Šmihelu pri Novem mestu. Učil sem otroke prvega razreda. Med njimi je bil tudi Franci, ki je že dve leti obiskoval prvi razred v domačem kraju v Beli Krajini. Bil je neuspešen. Komisija za kategorizacijo, kot se je takrat imenovala komisija za usmerjanje, ga je razvrstila kot lažje duševno prizadetega in priporočila posebno šolo z internatom. V skromnih razmerah, v kakršnih sta delovala šola in internat, je deloval nekoliko boječe in tiho. Prav kmalu je začutil toplino šole in doma in postal je zelo dejaven. Kar sredi ure je začel po belokranjsko: »Tovariš, v moji šoli duma so deca zavese pocepali, a jaz sem bil kriv, tovariš, deca so tepli, a tovarišica je rekla, da sem jaz enega fanta tepel.« Franci je vsak dan bolj odstopal od sošolcev, med katerimi sta bila dva z zmerno motnjo v duševnem razvoju, kar ni bilo v tistem času nič posebnega. Znal je lepo pobrisati tablo, ko so se pripravljali na učni sprehod, mi je pomagal obuvati sošolce itn. Po programu smo začeli z obravnavo glasov in črk in ko sem v zvečanih dimenzijah na tablo napisal posamezno črko, je glasno zakričal: »Tovariš, ja znam to črko napisat še drugače!« Prišel je k tabli in poleg velike tiskane črke napisal še malo tiskano, malo pisano in veliko pisano. Pri spoznavanju narave in družbe je brez ponazoril opisoval naravne predmete, jih povezoval in poznal njihovo uporabo. Po koncu prvega semestra sem o dečku poročal in sklep učiteljskega zbora je bil, da se ga vključi v tretji razred, ki ga je zelo uspešno končal.

Naslednjo jesen, ko se je vrnil zopet v šolo, me je na hodniku ustavil in dejal: »Tovariš, jas sem doma srečal moju tovarišicu, i sem ji tak rekel: Tovarišica, vi ste mene imeli za bedaka, a tovariši v Novem mesti su mene napravili odličnega.« Ni pomembno, če se je učiteljica nad Francovo izjavo zamislila, pomembno je, da se je Franci vsestransko razvil v pravega, delovnega fanta.

Podobnih zgodb je veliko.To kaže, da se odnos osnovnih šol oziroma učiteljev do otrok z učnimi težavami, da ne rečem z lažjo motnjo v duševnem razvoju (mejno inteligentnih po zakonu ni več), skozi čas ni bistveno spremenil. Osnovne šole tem otrokom sicer ponujajo strokovno pomoč in tudi učitelji se dodatno izobražujejo za boljše razumevanje otrok s posebnimi potrebami. Kljub temu pa so otroci z učnimi težavami in z lažjo motnjo v duševnem razvoju pri sošolcih nepriljubljeni, kar močno vpliva na njihov osebnostni razvoj.

Minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič predlaga: »Poleg rednih oddelkov bi bilo v osnovni šoli treba odpreti posamezne specializirane oddelke, da bi bili otroci s posebnimi potrebami pri nekaterih predmetih deležni več podpore.« Kako bi izgledali ti specializirani oddelki za otroke s posebnimi potrebami, si težko predstavljamo. Med posameznimi kategorijami otrok s posebnimi potrebami so velike razlike. Nikakor ne sodijo v isti oddelek otroci z motnjami v duševnem razvoju, gluhi in naglušni, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami itn. To je nemogoče. Le kje bi dobili strokovnjaka, ki obvladuje metodiko dela z vsemi kategorijami otrok s posebnimi potrebami, hkrati pa bi moral organizirati še prehode otrok iz specializiranega oddelka, v redne oddelke k posameznim predmetom. Ta predlog je organizacijsko, kadrovsko, prostorsko, vsebinsko in finančno neizvedljiv. Kaj bi to pomenilo za manjše in podružnične šole, si sploh ne moremo predstavljati. Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju bi ostali popolnoma brez znanja, zelo vprašljiv pa bi bil tudi njihov osebnostni razvoj.

Šole s prilagojenim programom, ki imajo malo otrok, naj bi se pridružile rednim osnovnim šolam kot samostojne enote. To zelo ustrezno obliko integracije poznamo že več let (Litija, Ljutomer) in bi jo bilo treba oživiti.

Več v ŠR!

Prof. dr. ANTON KOTAR