Podatkovno osvobajanje

Želja

/…/ Proti koncu počitnic kupi papirjev splahnijo in že pomislim na zmago, pa zopet prevzamejo pobudo in se namnožijo: letne in sprotne priprave, strokovno gradivo, evidence razrednika, vaje, zapisniki aktiva, gradivo s seminarjev, priprave na ekskurzije, ponudbe kulturnih ustanov, oglasi, vabila na izobraževanja ...

/…/

Paradoks obveščanja: več obvestil – manj obveščenosti

O vsakem papirju odločam sproti: če je zame koristen, ga arhiviram, drugače takoj leti v smeti. Zavedam se, da nihče drug ne bo gospodar moje pošte, razmišljam pa o sporočilih, ki bi jih lahko »prebavil« že kdo na nacionalni ravni. Razmišljam o spletni strani, ki bi te podatke prikazala že delno obdelane in razvrščene, predno bi sploh pripotovali do mene. /…/

O novi strokovni in učni literaturi se poučim, a hkrati zmanjka časa za resen pregled. Papirje zavržem, ko bi si novosti rad ogledal, pa brskam po spletnih straneh večjih založb. Pred kratkim je ena izmed sodelavk komentirala, da bi na učitelje naslovljene pisne oglase založb celo prepovedala, saj jih čuti kot pritisk na učitelja. Razpisov za literarne natečaje in tekmovanja prispe na leto v moj predalček približno ducat, v predal likovnega pedagoga verjetno še več. Nekateri razpisi kdovekje na poti tudi zastanejo, prispejo tik pred zdajci in postanejo sami sebi namen. Zavod mi ponudi izobraževanje, vabijo me na predmetne sklice, študentka pedagoške fakultete prosi ravnateljico za sodelovanje pri anketi, ona pa naprej mene ... Začutim, da me s podatki oblegajo, da vse več papirjev samo ošvrknem in zavržem, da težko selekcioniram oz. da mi to vzame vse več časa in da mi pomembnejši podatki tudi zaradi tega bežijo. /…/

Matej Žist, prof.