Pismo iz Jemna

Doživetja naključne učiteljice

Že zdavnaj sem se nameravala oglasiti, vendar je bilo moje poučevanje intenzivno, zunaj vseh časovnih okvirov, ker sem pač želela stvari speljati do konca. Z otroki smo se čudovito povezali, skravžljali so mi živce, toda niti za trenutek mi ni žal za to čudovito izkušnjo. /…/

V šoli sem s poučevanjem končala, nadaljujem pa z učno pomočjo (kar pri pouku v razredu, potem pa še sama z učencem) fantiču iz ene vplivnejših družin, ki pa ni ravno bleščeč učenec. Vse lepo in prav, se pa vidi, kako družinsko okolje vpliva na izhodišče za življenje. Mnogim zelo nadarjenim jemenskim otrokom ne bo nikoli dano, da bi naredili kaj več od osnovne šole (šest razredov), medtem ko je nekdo v najdražji šoli v državi, poleg tega ima inštruktorja doma vsak dan po dve uri in še med poukom. Če res ne bo totalne totalne spremembe v državi, bo ta fant enkrat med vladnimi ljudmi … Žal je tudi zaradi podobnih zgodb stanje v državi takšno, kakršno je ...

/…/ Elektrika je spet zelo slaba, sicer pa je stanje v državi boljše. Še zdaleč ni rešeno, problemi ostajajo, a vsekakor je bolje zdaj kot pred tedni, ko so obstreljevali in bombardirali stanovanjska naselja v Sani, Taizzu, Arhabu in še kje.

Danes zvečer pričakujemo enega Slovenca, ki živi v Addisu. Njegovo potovanje se je izjemno zapletlo že pred dvema tednoma, nato pa so se dogajali še novi in novi zapleti, za desert pa še današnja stavka delavcev Yemenie v Sani. Zjutraj je kazalo, da bo vse skupaj odpovedal. Nakar so ga poklicali iz Yemenie, da bo avion vendarle poletel enkrat popoldne in da naj pride na letališče in čaka, čaka, do poleta pač ... Prejle mi je pisal, da se vkrcuje. Al hamduliallah.

/…/

V naslednjih dneh bom poskušala pripraviti kak članek, potem pa naprej. Objava v vašem časopisu je res zelo dobrodošla. Ja, sem zelo hvaležna za to.

/…/

TINA ZORMAN