Zakaj se upreti

Kapitalistična ideologija v šoli

V preteklem šolskem letu sem se na teh straneh ukvarjal z nekaterimi na videz majhnimi in nepomembnimi ukrepi v slovenskem šolstvu in poskušal pokazati, da v resnici niso tako majhni in da zelo pripomorejo k preoblikovanju šole v neželeno smer. Letos želim kolege učitelje opozoriti na splošnejši diskurz, ki utemeljuje neželeno preoblikovanje našega šolstva. V zadnjem času je veliko govora o podrejanju šolstva tržnim razmeram, celo o tem, da normativno in stroškovno preurejanje javnega šolstva le-temu zmanjšuje pogoje za kakovostno delo, s čimer odpira prostor zasebni pobudi v šoli in tlakuje pogoje za oblikovanje šolskega trga.

Eno prvih utemeljitev zasebnega šolstva kot pretežne organiziranosti vzgoje in izobraževanja najdemo pri Adamu Smithu v knjigi Bogastvo narodov. /…/

Tekmovanje spravi v pogon lenobne, sebične

Smith odgovarja, da bo proizvodnja izobražene populacije uspešna le, če bo šola prepuščena trgu, kajti javne subvencije na splošno ne pospešujejo namena izobraževalnih ustanov in ne pripomorejo k izboljševanju učiteljskih zmožnosti. Kako to utemelji?

Na prvi pogled preprosto. Trg po njegovem ustvarja razmere za tekmo in »kjer je tekmovanje prosto, tam rivalstvo tekmecev, ki se vsi naprezajo, da bi drug drugega izrinili iz zaposlitve, vsakogar sili k prizadevanju, da bi opravljal delo s čim večjo natančnostjo (Smith 2010, 421).«

Ne gre spregledati, da je tekmovanje potrebno zato, da spravi v pogon domnevno sebične in lenobne posameznike. Za Smitha je človeško bitje po naravi sebično, nagnjeno k lenobnim ugodjem in večinoma nezmožno avtonomno delovati za skupno dobro. Ker so tudi učitelji ljudje, se bodo brez tekmovalnosti nujno polenili in pozabili na dolžnosti do družbe.

/…/

Zunanji nadzor podvržen muhastemu ravnanju

/…/ Po Smithu je edini porok vestnosti trg. Če je namreč avtoriteta notranja (brez zunanjega nadzora), bodo učitelji »zelo prizanesljivi med seboj in bo vsakdo zamižal, če bo kateri zanemarjal dolžnosti, vendar pod pogojem, da bodo tudi drugi mižali, če bo sam zanemarjal svoje (prav tam, 422-3).« Če pa je zunanja, če bi denimo nadzor nad delom šol prevzeli ministri in predstojniki (šolskih centrov, šolskih pokrajin ipd.), bi ti lahko učitelja prisilili, »da bo skrbel za učence določeno število ur, se pravi, da bo v tednu oziroma letu imel določeno število predavanj. Kakšna bodo ta predavanja, je še vedno odvisno od učiteljeve pridnosti; in ta pridnost bo verjetno v sorazmerju s spodbudami, ki jih dobiva zanjo. Povrhu je zunanji nadzor te vrste podvržen omejenemu in muhastemu ravnanju. Že po naravi je poljuben in samovoljen, ljudje, ki ga opravljajo in niti niso sami navzoči pri učiteljevih predavanjih niti morda ne razumejo ved, ki naj bi jih učil, pa so ga redko zmožni pametno izpeljati. /…/

Skratka, v svojem nasprotovanju avtoritarnosti kot poroku kakovostnega dela v šoli se Smith vpisuje v tradicijo liberalne misli, kar mu gre sicer šteti v dobro, toda njegova težava je, da vidi rešitev v trgu, kar bi ga danes umestilo v tabor neoliberalcev.

Čas naivne ideologije

Danes, v času finančne in ekonomske krize, ki je na ideološki ravni posledica natanko neoliberalne vere, da bo trg odpravil večino težav in spodbudil odgovorno delo državljanov, lahko govorimo, da imamo opravka z naivno ideologijo. /…/

Če ima Fulcher prav, potem trg ne more proizvesti odgovornega in kakovostnega dela učiteljev. Ravno nasprotno, porivanje izobraževalnega sistema na trg ne bo izvedljivo brez avtoritarnih načinov vodenja, ki bodo učitelje iz takšnih ali drugačnih razlogov ponižali v klečeplazna bitja. Ali navsezadnje tega ne vidimo tudi pri nas? Bolj kot se z avtoritarnim spreminjanjem normativov spreminjajo pogoji dela za učitelje, bolj se ti uklanjajo in predajajo eskapizmu. Ali ni naš sindikalni boj navsezadnje usmerjen tudi zoper to?

To seveda ni edina nevarnost uvajanja trga v šolsko polje. /…/

ANDREJ ADAM