Čas za film

Uvodnik

Prvo rumeno listje in kostanj na ulici me prestavita v interier – na novo osvojim dom, svetloba je mehkejša, odnosi zahtevnejši … Vsaka jesen znova je moj čas za zgodbe.

Že v davnih sedemdesetih letih so mi jeseni, potem ko se je končala sezona v Grajskem kopališču ob Blejskem jezeru, odkrivale čar zatemnjene dvorane, polnepričakovanj in potem prvih kadrov, ki so me prestavili v različne svetove, ki so navadno vse naslednje dni živeli v meni. Do nove sobote in novega filma.

Ko sta jesenska nostalgija in hrepenenje po domu obvladovala moje študentsko bivanje v skromni sobi na robu mesta, me je prijatelj Rej, menda leta 1987, odpeljal v Cankarjev dom na filmski festival. Ogledala sva si nemško-francoski film Nebo nad Berlinom – filmsko čarovnijo Wima Wendersa, ki jo je navdihnila Rilkejeva poezija in katere podobe še dandanes zaznamujejo moj domišljijski svet. Odtlej vsako jesen z isto zvedavostjo in navdušenjem vstopam v filmski paradiž, ki ga ponuja Ljubljanski filmski festival. V službi, ki jo opravljam, sem nekoliko privilegirana, saj je par vrat naprej pisarna cenjenega kolege Simona Popka, ki me iskreno navduši, ko mi nekje sredi oktobra v pisarno prinese katalog Liffe, ki še diši po tiskarskem črnilu. Tisto popoldne presedim v fotelju in obkrožujem, izbiram, usklajujem sama s sabo – vsako leto se znajdem pred istim vprašanjem: koliko filmov – zgodb in svetov – sem sposobna doživeti in reflektirati v dobrih desetih dneh?

In vzporedno s tem gre tudi vprašanje, ki si ga postavljam poklicno: koliko različnim medijskim govoricam in koliko medijskim impulzom je vsak dan izpostavljen mlad človek? Prav zato je potreba po različnih oblikah kulturne vzgoje, še zlasti medijske, dandanes tako pomembna, nujna, aktualna. Zavedamo se, da mladostnikov odnos do kulture sooblikujejo izkušnje, priložnosti, interesi, izobraževanje, družina, vrstniki in socialno-kulturni kontekst; na razvoj le-tega pa producenti kulturnovzgojnih vsebin v veliki meri lahko vplivamo s premišljeno (tudi metodično ustrezno) zasnovanimi programi in ob tem upoštevamo tudi zunanje motivatorje: starše in pedagoge. Poslanstvo enih in drugih je izbrati kakovostne umetniške projekte ali izdelke, primerne starosti otrok ali skupine. In če se vrnemo k filmu – naša ključna vrednota in poslanstvo je vzgojiti zahtevnejše ljubitelje kakovostnega filma, ki od gledalcev pričakujejo (vsaj) razmislek, če je polemičen, toliko bolje. Ta je in ostaja mera in teža našega dela, mar ne?

Na letošnjem filmskem festivalu, ki v Cankarjevem domu poteka te dni (od 6. do 17. novembra), začenjamo niz delavnic in predavanj, namenjen srednješolcem. Z njimi bi želeli izostriti razmišljanje o sodobnem filmskem jeziku in univerzalnosti filmske strukture ter omogočiti odraščajnikom, da se skozi filmsko govorico tudi sami izrazijo. Iskreno upamo, da bodo dijaki Liffe prepoznali kot svoj identifikacijski prostor in da bo november tudi njihov najljubši mesec!

BARBARA ROGELJ