Življenje živi
Uvodnik
Še nikdar nismo toliko poslušali in prebirali o medgeneracijskem sodelovanju, kot je to priložnost zdaj. Res, edina pot je to, edina, da nam bo dobro vsem. Od vekomaj je tako, le da se morda tega zavemo ob različnih trenutkih. Skorajda vsak rod se znajde v okoliščinah, ko se mu zazdi, da je bila pot predhodnikov čisto napačna, in čuti celo jezo nad njimi. Včasih to preprosto mine, drugič se izraža z dejanji, ki so nam vsem v škodo. Vse to pokaže čas; čas, ki gre zmeraj naprej, kajti čas se v svojem ritmu pomika že leta, tisočletja …
Življenje je vendar živo, dogaja se, živi, o njem se ne le piše in ne le govori. Življenje je spreminjanje, spreminjamo se tudi mi. Prav vsa obdobja (pre)živimo, od prvega dne svoje poti in do poslednjega. In ves ta čas smo obdani z vsemi, od najmlajših do najstarejših. Vse je vendarle preplet! In če je pristno prepletanje, če je pravo žlahtno medgeneracijsko sodelovanje, je tudi rast, je napredek in razvoj. Je odhajanje in je prihajanje, so načrti in sanje, tudi ovinki in bližnjice so včasih, a vse to je zmeraj – naprej.
Ker je tako, so tudi ločnice manj pomembne. Res je, radi govorimo o mladostniškem nemiru in zagnanosti, hkrati pa o starostni umirjenosti in upočasnjenosti. A to je le počutje, žal še pogosteje predvsem tudi – stereotip. Hitro zabredemo, če poskušamo takole »kupčkati« in opredeljevati. Modrost pripisujemo starejšim, a vendarle tudi prav mladi ljudje marsikdaj zakoličijo modro pot, storijo modra dejanja. Veliko takšnih svetlih zgledov je okrog nas! In še zdaleč ne drži, da se starejši, že prekaljeni od raznolikih izkušenj, ne bi kdaj igrivo poveselili – tako po mladostniško. Pa zakaj naj bi sploh ločevali?
Od nekdaj smo bili odvisni eden od drugega, od nekdaj so najmlajšim starejši pomagali preživeti, so jih usmerjali in jim stali ob strani. Seveda so bila leta odraščanja zmeraj poglavje zase, po svoje težavna, a obenem zabavna. Razburkano obdobje, tudi nepredvidljivo, pri vsakomur nekoliko drugačno. Kot leto ni enako letu, tudi naše poti niso enake. A tudi to obdobje, v katerem so nam po navadi vsi odveč in bi najraje vse po svoje, zmeraj mine. Odrastemo. V celoti prevzamemo odgovornost za svoje življenje. Prej ko slej ga sprejmemo takšnega, kot je, z vsemi mlajšimi od nas in, seveda, starejšimi. Vloge se postopno spreminjajo, ustvarjamo in omogočamo nova življenja, vodimo jih in usmerjamo. To je vedno znova vzajemno učenje in vzajemno bogatenje. Nikdar se ne nehamo učiti drug od drugega, vse do konca je tako. In če si podajamo roke in gremo vštric, smo lahko kos marsičemu. Tudi danes.
Koliko dobrega, neponovljivega so že odkrili in ustvarili rodovi pred nami! Morda je treba le nadaljevati, prevzeti dobro tradicijo, jo seveda prilagoditi času in posodobiti, da se bodo iz nje napajali in jo pozneje bogatili spet novi in novi rodovi. Verjamem, včasih je lažje nekaj starega zavreči in začeti na novo. V nekem obdobju je to celo izzivalno. Tudi zato, ker imamo občutek, da smo nekaj ustvarili čisto zares samo mi, sami. Morda je obdobje v življenju, ko nam to veliko pomeni, celo največ. Toda … saj na svetu nismo sami! In konec koncev – kaj pa sploh moremo mi sami, samcati? Če se ne povežemo, naša prizadevanja zagotovo ne bodo preživela dlje od našega življenja. Tako je bilo in tako je.
Medgeneracijsko sodelovanje je neizbežno, torej mladost in modrost z roko v roki. Toda zdi se mi, da je včasih, ko tega niso poudarjali kot zguljene modne fraze, to potekalo bolje, pristneje. Kar samo od sebe. Morda je to le moj občutek in je pristranski. Podobno kot marsikdo občuti, kaj vse so predhodniki »zavozili«. Morda gre le za občutja, ki so zmeraj osebno obarvana. Najbrž pa drži, da vsak rod po svoje oznamuje čas in čas njega. In tudi to spreminjanje je naša stalnica. A ostajajo – naj bi ostajale – vrednote, ki nas oblikujejo, tiste, zaradi katerih smo ljudje. Spoštovanje, strpnost, sodelovanje … Tudi o teh čedalje več govorimo in pišemo.
LUČKA LEŠNIK