Vse za bisere

Uvodnik

Sem profesorica razrednega pouka. Menda se temu reče, da sem strokovnjakinja na svojem področju. No, naj bi bila. Tako kot je kuhar strokovnjak na svojem področju. Ali zobozdravnik, orodjar, astronom, prodajalec ... Naj bi bili strokovnjaki, ker smo tam, kamor smo poklicani. Nekaj so nas naučili v šoli, še več pa smo se naučili sami v praksi.

Mah, vam povem, da jaz ne verjamem v to, da sem res ene vrste strokovnjakinja.

Starši mojih učencev me podučujejo, kako naj učim njihovega otroka, da bom v njem odkrila biser. Ker namreč ne znam z njim. Druga učiteljica, ooo, tista pa zna! Ona je že zagledala lesk pod lupino. Potem je prišel pa k meni. In se ne blešči več.

Pa se spomnim, da sem jaz tudi znala. Prav s tem učencem. Samo da je takrat bil še v nižjih razredih in je bil ocenjen »le opisno«. Zdaj ima pa že številčne ocene. In te včasih zelo bolijo.

Opozarjajo me tudi (starši), kako naj uporabljam svoj dar za humor, da ne bo imel njihov otrok travme. Pa da njihov letos še ne bo ponavljal. Navkljub cvekom za streho naše in vaše šole. Pa da ima njihov pravico do malice. In ker ne pije navadnega mleka, mora dobiti čokoladno. Ker drugače bo lačen. Pa že pet kilogramov preveč nosi s sabo naokrog.

Menda mi manjka samo še metla, potem pa – šššccc čez nebo …

Že pred leti sem prebrala dober članek o tem, kako starši vse preveč posegajo v naše strokovno področje. Saj imajo pravice, nič ne rečem. Sem tudi sama mama, ampak kjer so pravice, so tudi dolžnosti. No, v tistem članku je pisalo tudi nekako takole: »Kdo si upa kirurgu ukazati, kam naj zareže?«

Najbrž ga ni takega junaka. Zato pa pridejo v šolo. In me učijo, kako naj … In ne pomislijo, da pravzaprav njihovega otroka ne boli trebuh zaradi mojega humorja, ampak zaradi zahtev in previsokih pričakovanj, ki jih imajo oni sami do svojega otroka.

Jaz pa gledam in gledam in poskušam poiskati v vseh tistih besedah v testu, ki so tam razmetane in raztresene, kot bi jih za seboj pustila burja, smisel. Da bi dobila vsaj še pol točke. Za njihovega otroka. Da ga ne bo več bolel trebuh.

Zdaj se mi je posvetilo! Vendarle sem tudi jaz strokovnjakinja! V čaranju! V čaranju točk.

A včasih mi še vedno spodleti. In ne dobim tiste pol točke nikjer, pa če se še tako trudim in naprezam. Ker iz nič ni nič. Oziroma – iz nič je nič. Iz nič ni pol točke. Žal. In zapišem - nezadostno. Čeprav resno tvegam. Vsaj telefonski klic - staršev, namreč.

Kam naj najprej zarežem?

MOJCA M. IVANČIČ