Tabla, table, tablice

»Na koncu bodo na računalnike priklenjeni revni, bogatejši bodo imeli učitelje!«

Janina Curk, profesorica psihologije, že več kot 22 let poučuje psihologijo na II. gimnaziji Maribor, ki jo je pred mnogimi leti tudi sama obiskovala. Seveda se je v teh letih, desetletjih veliko spremenilo. Šolo so nekajkrat dozidali in posodobili, a ena uspešnejših vzgojno-izobraževalnih ustanov je bila že tedaj. Zmeraj je kaj, po čemer izstopa. Psihologinja je bila gimnazijka še v času, ko so bili razredi opremljeni le z zelenimi ali črnimi tablami in kredami. Seveda so učitelji že uporabljali grafoskope, že tudi prve računalnike, a o prenosnikih, pametnih tablah in tablicah še ni bilo sledu. Zdaj je drugače. Trg je preplavljen z vso to novo tehnologijo, ki je zelo spremenila naš vsakdan – doma, v šoli, na delovnem mestu, v prostem času … Prav to je učiteljico spodbudilo, da se je lotila pisati to besedilo.

Je soavtorica učbenika Uvod v psihologijo, učbenika in delovnega zvezka Psihologija: spoznanja in dileme, zbornika idej za poučevanje psihologije Poučujemo psihologijo in avtorica priročnika Ideje za poučevanje psihologije s filmom.

Pretirano in nekritično

V slovenskem osnovnem in srednjem šolstvu obstaja trend uvajanja tabličnih računalnikov v pouk v razredu. Vsak učenec naj bi imel pred seboj na mizi svojo tablico, pouk bi potekal s pomočjo računalniških programov, učitelj pa bi bil v vlogi moderatorja.

V enem od člankov, ki so se v zadnjem času na to temo pojavili v slovenskem tisku, sem zasledila nekaj trditev, ki so me presenetile. Ob napisanem ni bilo nobenih večjih pomislekov, zato sem se odločila, da napišem svoje mnenje in izkušnje.

Trditve, ki jih ocenjujem kot pretirane in nekritične:

  • Informacijska tehnologija je boljše izhodišče do kvalitetnejšega življenja.
  • Pouk s tablicami šolarje bolj motivira kot običajni pouk.
  • Znanje ob uporabi tablic je boljše.
  • Pri pouku s tablicami naj bi bili učitelji le moderatorji.
  • Sodobne tehnologije ne ogrožajo branja.
  • Edini težavi pri pouku s tablicami sta nagajanje brezžične internetne povezave in morebitno poškodovanje tablic.
  • Pouk brez tablic pomeni reproduktivno učenje (na pamet) in vključuje učitelja kot 'absolutnega vedeža'.
  • Tablice se poskusno uvajajo pri naravoslovnih predmetih, v nadaljevanju pa jim že sledijo 'družboslovci' z jeziki, glasbena in likovna umetnost …, praktično cel učni načrt.

Začela in končala bom z isto trditvijo: Ne nasprotujem uporabi informacijske tehnologije pri pouku, pač pa pretirani 'digitalizaciji' pouka. Računalnik nam v več pogledih v resnici poveča kakovost pouka, trend uvajanja tablic za vsakega učenca v razredu in to pri večini predmetov, pa je po mojem mnenju veliko pretiravanje in napačna usmeritev.

***

KAJ SO TABLICE

Predno na kratko opišem tablične računalnike, poudarjam, da ne nasprotujem tablicam kot takim, pač pa jih zavračam zato, ker bi njihova masovna uporaba zmanjšala kakovost pouka in drastično povečala sedenje otrok, mladostnikov (in navsezadnje tudi učiteljev) za računalnikom.

Tablični računalniki so lahki prenosni računalniki, ki se upravljajo preko na dotik občutljivih zaslonov. Pravzaprav jih od običajnih računalnikov loči samo to, da ne zahtevajo miške in tipkovnice, zaslon pa je v istem ohišju kot druga strojna oprema, zato so priročni. Omogočajo delo z interaktivnim gradivom in e-učbeniki, toda to že deset let omogočajo tudi osebni računalniki. Tablice so kar velik finančni zalogaj, saj se cene gibljejo med 200 in 900 evri, dodatno opremo je treba posebej dokupiti, obstaja pa tudi nevarnost poškodb ali izgube. Vendar, kolikor berem, bi jih učencem nabavile šole in jim jih posodile za čas šolanja.

Nekateri napovedujejo, da bodo tablice zamenjale knjige v papirnati obliki, kar bi pomenilo manjšo porabo papirja in lažje torbe, saj tablice tehtajo manj kot kilogram. Vprašanje pa je, ali si res želimo, da bi branje s tablic prevladalo nad branjem knjig. To ni samo pomislek starejših, za katere bi kdo rekel, da smo na knjige čustveno navezani, tudi veliko učencev pravi, da lažje in raje berejo in se učijo s tiskane različice.

Kako sama uporabljam računalnik pri pouku

Dovolite, da povem, kako in koliko sama uporabljam računalnik pri pouku psihologije, približno tako in toliko tudi drugi srednješolski učitelji, ki jih poznam.

Powerpointove predstavitve: Uporabim jih le tu in tam, zlasti pri učnih vsebinah, pri katerih so pomembne slikovne ilustracije. Nikakor ne pri vsaki uri. Učenci sami pravijo, da te predstavitve (v kolikor z njimi pretiravamo) bolj služijo učitelju kot oporne točke za predavanje kot učencem. Poleg tega je pogosta napaka pri uporabi powerpointa ta, da na diapozitive pišemo cele stavke, namesto samo nekaj ključnih besed; obseg človekove pozornosti oz. kratkotrajnega spomina je namreč 7 enot (od 5 do 9). Eksperimentalne raziskave dokazujejo, kako je pri predavanju bolj kot sama vsebina pomembna dinamika učiteljeve razlage: glas, angažirano gibanje po prostoru, očesni stik … Če je učitelj preveč vezan na elektronske prosojnice, gre večji ali manjši delež njegove energije v nadzor in upravljanje sistema, namesto v učence.

Predvajanje zanimivih videoposnetkov in odlomkov iz filmov, dokumentarnih in umetniških: Dolce et utile, najboljša možna pedagoška kombinacija. Potrebujem računalnik, YouTube (ali podobno spletno stran), VLC Media Player, DVD s filmom, LCD-projektor in projekcijsko platno.

Pisanje priprav v wordu: Seveda nepogrešljivo.

Spletna stran: Zelo uporabno, ker imam tam dostopno vso potrebno gradivo in nisem obremenjena, če pri učni uri zaidemo v kakšno življenjsko pomembnejšo razpravo, kot je učna snov.

E-pošta: Z dijaki po tej poti komuniciram neomejeno. Ne predstavljam si, da bi to opravila v živo. Poleg tega je v pisni obliki vse jasno in dokumentirano.

Če pozabim na e-dnevnik in e-redovalnico, ki sta 'zapovedana od zgoraj', se tukaj pri meni (prostovoljna) uporaba informacijske tehnologije tudi konča. Ničesar drugega ne pogrešam in ne potrebujem. Vsako 'napredovanje' v njeni uporabi bi moj pouk samo poslabšalo. Saj so mogoče zabavni kvizi, igrice …, a to so vendarle samo igrice. Nemški psiholog, psihiater in psihoterapevt Michael Winterhoff, ki digitaliziran pouk cinično poimenuje edutainment (kombinacija besed education, entertainment in e-learning), piše: »Od učitelja se ne zahteva več poučevanje, pač pa predvsem animiranje učenca. /…/ To je pravzaprav popolnoma sprevržen način razmišljanja o odnosu učitelj – učenec, obrat normalnega razmišljanja, ki temelji na naravnem odnosu.« (Naj naši otroci ne postanejo tirani, 2009)

Različne potrebe pri različnih predmetih

Uporaba računalnika je pri nekaterih predmetih smiselna bolj, pri drugih manj. Poučevanje s pomočjo računalniških učnih programov je ugodno zlasti pri matematiki, fiziki, biologiji, ekonomiji …, to je pri predmetih, pri katerih si s pomočjo grafov, animacij in simulacij učenci hitreje in bolje ustvarijo predstave o funkcioniranju sveta, pri drugih, zlasti družboslovnih oz. humanističnih predmetih pa nam koristijo manj ali celo nič. Sličice in animacije pač niso domena humanističnih znanosti.

Ogledala sem si video posnetek (http://www.youtube.com/watch?v=nTFEUsudhfs), ki ilustrira, kako lahko s pomočjo računalnika učinkovito poučujemo matematiko. Taki programi imajo svoje prednosti: boljša predstavljivost, nenehna dostopnost, učenec napreduje v lastnem tempu, dobiva jasno povratno informacijo v obliki emotikonov ali odstotkov uspešnosti, učenec lahko video ustavi, prevrti nazaj ali naprej, ga ponovi.

Učenje s takšnimi programi je primerno zlasti za samoizobraževanje.

Učitelji kot moderatorji in pouk na daljavo

Pri pouku s tablicami naj bi bila prevladujoča učiteljeva funkcija moderatorstvo. Oprostite mi tukaj nekoliko cinizma. Bo tisti, ki bo želel postati učitelj, odslej študiral informacijsko tehnologijo in 'pod B' moderatologijo?

Veliko se v zadnjem času favorizira tudi pouk na daljavo. Tak pouk je primeren le v izjemnih primerih, ko običajni pouk ni mogoč, denimo pri veliko odsotnih vrhunskih športnikih. Ker strategije niso natančno izdelane, je manj učinkovit kot pouk v živo: znanje je slabše, preverjanje in ocenjevanje zapleteno.

Če zdaj združim paroli kupimo tablice za vse učence (in s tem rešimo tudi problem socialnih razlik – namreč v člankih, ki favorizirajo pouk s tablicami, se pojavlja ideja, da z nakupom tablic za vse učence odpravljamo socialne razlike med bogatimi in revnimi) in gremo se pouk na daljavo, pridem do naslednje slike: vsem našim nadobudnežem bomo kupili tablice, potem pa jih bomo 'mentorirali' kar od doma domov. Kako praktično. Noben ne bo izoliran na podlagi socialnega statusa, vsi se bodo lahko izobraževali pod istimi pogoji, in to kar v pižamah.

/…/

Kaj kažejo raziskave o pouku s tablicami

V spletnih virih Debate over Computers in Education  preberemo: »Tehnologija postaja levji delež učiteljevega dela in gre vse bolj na račun vsebinskih stvari.«

Raziskave kažejo, da pri individualni uporabi računalnikov pri pouku v razredu kljub učiteljevemu nadzoru učenci precej učne ure skrivaj počnejo druge stvari, ki so jim dostopne z enim klikom. V članku Use of Laptops in the Classroom (Zhu, Kaplan, Derschimer in Bergom, 2011) in v članku Best Practices for Laptops in the Classroom (Sample, 2012) preberemo, da uporaba laptopov med poukom sicer lahko spodbuja učenje učencev, a le ob zelo organizirani in nadzorovani uporabi. Pa še v tem primeru je 35 odstotkov študentov, ki so sodelovali v eksperimentalni raziskavi, preživelo več kot 10 minut šolske ure na socialnih omrežjih in e-pošti. Tri četrtine od skoraj 600 anketiranih študentov pa je izjavilo, da se pri uporabi laptopa med poukom poveča količina časa, ki ga preživijo na dejavnostih, ki niso povezane z vsebino dela.

Še druge posledice pretirane uporabe računalnika

(na splošno, vezano na pouk s tablicami na ta način, da povečuje čas sedenja za računalnikom)

- Računalnik deluje kot motilec (distraktor) pri učenju. Učenec ga ima med učenjem ves čas prižganega in s tem hiter dostop do vseh mogočih vsebin, ki mu nenehno odvračajo pozornost, čeprav samo tako, da večkrat pomisli nanje, denimo če je kaj novega na facebooku ali twitterju.

- Računalnik deluje kot potuha, samoprevara. Učenec namesto aktivnega študija brklja po njem, se ukvarja z oblikovanjem, namesto z vsebino, zdi se mu, da se uči, v resnici se samo izogiba aktivnemu učenju. Seveda, ker je manj prijetno kot tipkanje po tipkovnici ali animiranje powerpointovih predstavitev. Učenje kot aktivno ponavljanje, potrebno za prenos informacije iz kratkotrajnega v dolgotrajni spomin, ni zabava in užitek, pač pa delo, napor, povzročanje sprememb in zato – bolečina.

- Računalnik prispeva k čustveni nepismenosti mladih, na katero opozarja tudi Umberto Galimberti v svoji knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi (2009). Mnogi mladi se s pretirano uporabo računalnika in mobilnikov spreminjajo v nič manj kot 'zombije', nesposobne normalnega čustvovanja in komunikacije. Stroji preprosto lahko rojevajo le stroje, nikakor ne morejo pripomoči k duševnem napredku v uravnoteženega odraslega, ki bo izoblikoval zdrav nenarcisističen odnos človek-človek in ne odnosa človek-predmet. Zato se tudi vse več otrok in mladostnikov danes zdravi pri psihiatrih, ker so samo še teroristi – svojih staršev, bratov in sester, učiteljev in vrstnikov. (Winterhoff, 2009)

- Računalnik škoduje telesnemu zdravju: povzroča bolečine v hrbtenici, mišicah, ramenih, vratu in zapestjih, glavobole, motnje vida (Computer Vision Syndrome), zaradi manj rekreiranja in gibanja na zraku slabše delovanje imunskega sistema, debelost, splošno slabšo fizično kondicijo.

- Sedenje za računalnikom pozno v noč vpliva na naravni ritem in količino spanja, posledično povzroča utrujenost in težave s koncentracijo, kar lahko vpliva na učni uspeh. Sposobnost daljše usmerjene pozornosti prizadeva tudi neprestano menjavanje med različnimi vsebinami: programi, igricami, videospoti, socialnimi omrežji. Potem se težave marsikdaj rešujejo z ritalinom, četudi ta ni zmeraj nujno potreben.

- Računalnik povečuje stresnost življenja in s tem prispeva k srčnim in dihalnim težavam ter drugim psihosomatskim motnjam. Koliko manj stresno je bilo življenje, ko nismo dnevno prejeli 20 e-sporočil, ko niso neprestano zvonili telefoni in leteli SMS-i! Delo se zaradi teh naprav opravlja hitreje, a bolj površno, kvantiteta je večja, kakovost slabša.

- Računalnik otrokom ponuja neomejen dostop do moralno spornih vsebin, denimo pornografskih in nasilnih, na podlagi katerih si ustvarjajo izkrivljene predstave o ljubezni in izražanju agresivnosti.

- Računalnik povzroča zasvojenost z vsemi posledicami. Odvisni otroci, ki jim omejimo ali odvzamemo računalnik, se odzovejo z agresivnostjo ali depresivnostjo. Nekateri se znajdejo celo na pedopsihiatriji.

- Računalnik razoseblja medčloveške odnose. Čim več časa mladi preživijo na socialnih omrežjih, torej v virtualni realnosti, tem manj ga preživijo s prijatelji in družino v živo. Vedno slabše obvladajo socialne spretnosti. Te niso pomembne le za komunikacijo, pač pa vplivajo tudi na samopodobo in samospoštovanje. Kam vse to pelje, dobro pokaže letošnji nominiranec za oskarja, in sicer film Her.

- Na podlagi selekcioniranih zapisov in fotografij na socialnih omrežjih si mladi ustvarjajo izkrivljene predstave o življenju.

- Računalnik ponuja nepreverjene, lažne informacije, ki jim mnogi mladi kljub vsem opozorilom nekritično zaupajo in pri učenju ter pisanju poročil, seminarskih in raziskovalnih nalog, uporabljajo sporne vire.

- Računalnik prizadeva znanje pisnega izražanja. /…/

Strah pred tem, da bi zaostajali za 'sodobnimi trendi', za drugimi šolami

Beseda zaostajanje je zanimiva. Ima zelo in vedno negativno konotacijo. Toda ali upravičeno? Včasih je bil napredek nesporna vrednota, danes pa vidimo, kam nas vodi – v dehumanizacijo, razčlovečenje. Večkrat bi bilo bolje stagnirati na nekem povsem dovolj učinkovitem nivoju (in biti zadovoljen) ali celo malo nazadovati kot za vsako ceno napredovati. Bigger-better-faster-more je znani novokapitalistični slogan.

Beseda napredek večini pomeni čim večjo digitalizacijo. Toda kakšen je človek na končni točki tega procesa, predstavljajmo si ga! Je lep? Je zadovoljen? Je Človek?

Pa kaj, če bi bili šola, ki zaostaja v digitalizaciji pouka? Kaj če bi to 'opravičili' s filozofijo, da preprosto ne želimo zamenjave učitelja s strojem? To bi bila humanost, razum, izvirnost in hkrati velik(anski) pogum, potreben za korak kontra vsem 'sodobnim trendom'.

Seveda drži, da do neke mere moramo slediti, kajti prodajalci računalniške opreme nas silijo slediti. Izmišljajo si nove in nove programe, ki niso več kompatibilni s staro opremo, samo da prodajajo in bogatijo na naš račun. Sprašujem se, ali ni to nekje v globini nam vsem jasno?

Sklep

Poudarjam, da ne nasprotujem digitalizaciji, pač pa pretirani digitalizaciji, v katero brezglavo drvimo. Zakaj? Z 'močnim' argumentom: ker gre vse v to smer ali ker je tudi drugje tako. Zoperstavljati se splošnim trendom je 'butanje z glavo ob zid' ali 'uriniranje proti vetru'. To je res, dokler vsi razmišljamo tako. Če bi drugače, pa bi bilo drugače.

***

Za boljšo osvetlitev svojega razmišljanja dodajam še nekaj besed o vpeljevanju tablic na eni od slovenskih osnovnih šol. Bralce usmerjam tudi na spletni naslov, na katerem lahko preberejo poročilo o testiranju tabličnih računalnikov. Zanimivi sta tudi mnenji dijakinje in profesorja slovenščine (oba sta z mariborske II. gimnazije). Zakaj prav njuni mnenji? Svojim 66 dijakom 3. in 4. letnika, ki imajo psihologijo kot izbirni predmet, sem poslala na vpogled ta svoj članek in jim napisala, da bom vesela njihovih mnenj. Odzvala se je le ena dijakinja in njeno mnenje lahko preberete. Podobno je bilo tudi s profesorji – sedmim sem poslala vprašanje, ali menijo, da se znanje jezika zaradi tehnologije slabša. Ta, ki se je odzval, je svoje mnenje pripravljen deliti tudi z vami.

/…./ Vse to najdete v Šolskih razgledih!

JANINA CURK