Spremeniti perspektivo
Najina pisana tapiserija
Draga Rut, ko tole pišem, so v mojih mislih še sveži vtisi s Kulturnega bazarja, prireditve, ki pod streho Cankarjevega doma vsako leto zbere zavode in delavce v kulturi, da postavijo na ogled tiste dejavnosti, ki jih namenjajo kulturni vzgoji. Posebej se me je dotaknil Matej Peljhan, ki nam je na eni od delavnic predstavil svoj izjemni projekt Mali princ. Matej je odličen fotograf in diplomirani psiholog, ki dela v kamniškem zavodu za invalidno mladino, mali princ pa je Luka, deček z mišično distrofijo, ki si je nekega dne zaželel, da bi vsaj na fotografijah počel vse tisto, kar počnejo zdravi mulci tega sveta. Matej se je v sebi boril z raznimi, tudi iz stroke izvirajočimi pomisleki, nato pa je zmagala njegova fotografska kreativna stran, ki mu je šepetala: »Domišljijski svet ne pomeni bega iz realnosti. Domišljijski svet je del realnosti.« Luko je posnel iz ptičje perspektive, ležečega na pogrnjenem platnu v različnih pozah, pri tem pa ga je opremil s športnimi pridatki, denimo z rolko, žogo, s plavutkami in s stopnicami iz blazin ... Na fotografijah je videti, kot bi se Luka res gibal, še več, zdi se, kot da lahkotno lebdi s svojim krhkim telesom in ga je fotograf spretno ujel v ritmu njegovega premikanja. Matej je skromno povedal: »Treba je bilo samo spremeniti perspektivo.«
Rut, si predstavljaš, kakšen bi bil televizijski dnevnik, v katerem bi njegov urednik spremenil perspektivo in bi namesto debele doze svetovnih katastrof in teatra političnih igric ob večerih predstavljali zgodbe, kot je Matejev in Lukov Mali princ.
/…/
Je pa spletna objava Matejevih fotografij naredila svoje, Luka je po številu ogledov postal planetarna zvezda, poleg mnogih intervjujev je celo posnel svojo repersko skladbo! (https://www.youtube.com/watch?v=Wxj5CPo8w4g)
Spremeniti perspektivo, smer ali način pogleda. Draga Rut, zagotovo se še spominjaš najine afriške izkušnje. /…/
Po prihodu so nas razdelili v dvojice in medve sva obiskali tri srednje šole namibijskega glavnega mesta Windhoek. Seveda so nama dodelili uspešne dijake, ki so naju navdušili s svojo radovednostjo, zrelostjo, pa tudi z odličnim znanjem angleščine, v katerem so bili daleč pred nama. V Namibiji je mnogo plemenskih jezikov in še več dialektov, a v šolah se pretežno poučuje v angleščini, ki je celo proglašena za uradni nacionalni jezik, odkar se je država leta 1990 odcepila od Južnoafriške republike. Tako želijo izriniti afrikanščino in nemščino, ki jih spominjata na apartheid. A s tem izrinjajo še nekaj drugega. V eni od delavnic sem dijaka prosila, naj nekaj svojih misli prevede v jezik, ki ga govorijo doma. Ustno je še kar šlo, pri pisanju pa se je ustavilo. »Ne znam,« mi je rekel dijak, ki bo delal maturo v angleščini, niso pa ga naučili pisati v materinščini.
/…/ Si lahko misliš, Rut, kakšni bi bili učbeniki ameriške zgodovine, če bi jih, denimo, napisala in izrisala ljudstva staroselcev; ali pa avstralske zgodovine, ki bi jih ustvarili Aborigini? Čigavo znanje šteje? Katere vednosti pridobijo pravico, da romajo v učne načrte, maturitetne kataloge in učbenike, katere pa ne? Ta vprašanja bi si morali učitelji večkrat postaviti in priznati pravico tudi drugim, da kritično razmišljajo o tem.
Vem, da se še spomniš, katera beseda je bila tista, ki so jo dijaki na šoli Jan Jonker v Katuturi, revni četrti Windhoeka, izbrali kot najdragocenejšo in so jo potem zapisali na zunanji zid knjižnice v različnih jezikih. Magična, a hkrati stvarna: izobrazba. V njej so prepoznali ključ, ki jim bo odprl vrata iz nevednosti in revščine. Ko sem nekaj let pozneje spet obiskala to šolo, je bil napis še vedno tam ...
Pisatelj Tucholsky je zapisal, da …/…/.
TANJA PLEVNIK