Učitelji nekoč

Viktor Sotenšek (1888–1976)

Kot majhna, morda triletna punčka sem na vsakodnevnih sprehodih poskakovala ob svojem oboževanem dedku in brez daha požirala njegove zgodbe. Bil je izjemen pripovedovalec, zato je bilo prav vseeno, če sem zgodbe že poznala; z mlajšim bratrancem sva nenehno moledovala, naj spet in spet ponavlja najine najljubše.

Dedek je imel, potem ko se je upokojil, ustaljen dnevni ritem: jutranje umivanje z mrzlo vodo do pasu (prirejeno po Kneippu), zajtrk, sprehod ali delo v sadovnjaku, kosilo, počitek in branje, popoldanski sprehod ali delo na vrtu, večerja in zvečer branje dobre knjige, ki se je včasih zavleklo pozno v noč. Vse to ga je privedlo v zdravo in visoko starost. Babica se je dedkovemu ritmu in načinu prilagodila, ga ljubeče podpirala, a najraje je skrbela za domače ognjišče.

O evropskih dvorih in plemiških družinah

Pridobil si je široko splošno izobrazbo, njegovo najljubše področje pa je bila zgodovina. Oboževal je predvsem zgodovino evropskih dvorov in plemiških družin. Nikoli se ni naveličal pripovedovati, midva pa ne poslušati, o zanimivih utrinkih iz življenja Habsburžanov, pa angleških kraljev, italijanskih plemičev, ne nazadnje grofov Celjskih. Zelo rad nas je vodil na izlete, na katere se je vedno temeljito pripravil in navduševal s svojim znanjem in orisom preteklih dogodkov, ki so se odvijali v tistih krajih. Seveda me je neskončno očaral s pripovedmi o princih in princeskah, resnici na ljubo pa mi je to znanje zelo prav prišlo pozneje v šoli.

Kot za šalo in mimogrede

Med sprehajanjem sva si ogledovala rastline, drobne živalce ali kamnine, o vsem je vedel veliko. Včasih me je mimogrede naučil kakšne pesmice, kot za šalo sva ponovila še, kako se vse te čarobnosti poimenuje v nemščini. Znanje je vedno delil tako lahkotno in zanimivo, da mi je ostalo neizbrisno v spominu. Zato je bil v mojih otroških očeh brezpogojna avtoriteta, niti v sanjah ne bi pomislila, da bi mu kdaj ugovarjala ali nagajala. Največja možna kazen bi bilo njegovo neodobravanje.

Prav vsakdo, ki nama je prišel naproti ali je morda delal na polju, ko sva šla mimo, se ga je srčno razveselil in z njim poklepetal, dedek pa je ob srečanju in ob slovesu spoštljivo privzdignil svoj klobuk. »Kdo je bil to,« sem ga pozneje zasliševala. »Moj učenec,« je po navadi odgovoril. Takrat se mi je zdelo precej čudno, da ima tako stare učence, kakšen se mi je zdel celo starejši od njega.

So se ga otroci bali?

Ko sem začela obiskovati šolo, se je v mojih mislih učiteljski poklic postavil v povsem novo perspektivo. Naše stroge učiteljice sem se malo bala, tako nisem vedela, kaj naj si mislim o dedku. So se ga njegovi otroci v šoli tudi bali? Jih je kdaj kaznoval? Seveda, se je posmejal. A le najbolj nagajive pobaline, me je skušal pomiriti. Kaj pa si naredil z njimi? Poklical sem jih k sebi in se pogovoril z njimi, nič drugega, me je potolažil.

Rodil se je konec 19. stoletja v Zagorju ob Savi. Ko je končal učiteljišče in služil kot adjutant v prvi svetovni vojni, je bil imenovan za pomožnega učitelja v Šentjernej na Dolenjskem. Na službeno mesto so mlade učitelje pošiljali z dekretom, ki so ga morali brezpogojno upoštevati. Večji del službovanja pa je preživel na Brdu pri Lukovici, kjer je ostal vse do upokojitve, najprej kot učitelj in nato nadučitelj. Pripadlo mu je tudi stanovanje v šoli, kjer je živel skupaj z družino. Za šolo je imel zelenjavni vrt, v bližini pa sadovnjak in čebelnjak, saj je bil navdušen čebelar. Z ljubeznijo do sadjarstva in čebelarstva je okužil mnoge rodove, ki jih je poučeval na Brdu. Vedel je, da bo večina kmečkih otrok po šolanju prevzela kmetije, zato je v svoje izobraževanje vnesel veliko praktičnega znanja, ki bi jim pozneje lahko koristilo. Vse naučeno o kolobarjenju, obdelovanju zemlje, obrezovanju in cepljenju sadnih dreves so lahko vadili in preskušali kar pri njem v šolskem vrtu in sadovnjaku.

Bogato kulturno in družabno življenje

Konec šolskega leta je učencem polepšal končni izlet, ki so ga nestrpno načrtovali in pričakovali celo leto, za večino je bila to sploh prva pot od doma. Grožnja, da se ga ne boš smel udeležiti, je bila najhujša možna kazen.

Ob koncih tedna so se učiteljske družine iz širše okolice pogosto družile in obiskovale. Včasih so si v dolgih zimskih večerih krajšali čas z vajami in nato predstavami v amaterskem gledališču ali pa so obiskovali dogodke v Ljubljani in spremljali kulturno življenje. Babica, Ljubljančanka, je večkrat »skočila« v mesto na obiske ali po opravkih kar s kočijo, ki je bila takrat v vlogi javnega prevoza. Dedek je pripovedoval, kako so še v njegovih dijaških dneh s prijatelji kršili horo legalis in skrivaj obiskovali predstave v Drami (do česar so bili upravičeni le starejši dijaki) – v nasprotju z mojo generacijo, ko je bil obisk gledališča žal marsikomu le še v nadlego. Na teh poteh je nekajkrat srečal Ivana Cankarja, ki so ga mladi gledali s spoštovanjem in ga celo oboževali.

Kolesarjenje na morje

Prvi mesec poletnih počitnic si je dedek rezerviral za moško družbo. Z učiteljsko klapo so sedli na kolesa, prekolesarili so kar velike razdalje (denimo do Benetk). Pot s kolesom na našo obalo je bila dolga desetletja njegova vsakoletna rutina. Avgusta pa z družino na vlak in na morje v okolico Opatije, Portorož je bil v tistih časih namenjen premožnejšim in jugoslovanski kraljevi družini.

Do druge svetovne vojne, oznamovane z  izgnanstvom v Srbijo, so živeli precej lagodno življenje, ki ga je občasno ogrozila le njegova trmoglavost in večno oporečništvo vladajoči politiki. Tako je bil pred vojno navdušen komunist, takoj po spremembi sistema pa je začel trmoglavo obiskovati cerkev in kritizirati oblast, kar je plačal s predčasno upokojitvijo. A je zato požel med svojimi krajani dodatne simpatije in spoštovanje.

Časopis, povezan s statusom in spoštovanjem

Pred kratkim sem zdolgočaseno brskala po internetu in vtipkala njegovo ime. Na svoje začudenje sem našla tri zapise v Digitalni knjižnici Slovenije (Dlib). Prvi je iz stare številke Slovenskega čebelarja in druga dva iz Učiteljskega tovariša (leta 1918, ko je bil imenovan za učitelja na Brdu, nekaj let prej pa v Šentjernej v krški okraj.) Seveda so za vedno shranjeni v nas neprecenljivi odtisi ljudi, ki smo jih imeli radi in so nas oblikovali. Pa vendar, kako dragoceni so tudi omenjeni, čeprav le bežni odtisi v času, ki jih ne bi bilo brez teh časopisov. V takih trenutkih se zaveš, kako pomembno je ohranjati ta stanovski privilegij, torej časopis. Pa tudi tega se zaveš, da je tak časopis tesno povezan s statusom in spoštovanjem učitelja v nekem času in neki družbi.

MAJA SOTENŠEK