Ko nam bodo vzeli še dostojanstvo, bodo res zmagali

Uvodnik

Ob svetovnem dnevu učiteljev Republika Slovenija vsako leto podeli nagrade najzaslužnejšim. Odbor za podeljevanje nagrad lahko podeli največ enajst nagrad, bodisi za življenjsko delo bodisi za izjemne dosežke. Verjetno ni treba poudarjati, kako izstopajoči so ti prejemniki nagrad. Enajst izjemnih učiteljev, kar Učiteljev. In najmanj, kar bi pričakovala je, da družba pokaže ustrezen odnos, spoštovanje vsaj do teh ljudi. Pa ne le z nagrado.

Vsak, ki se kakor koli trudi biti opažen ali nabira volilne točke, prej ko slej privleče na dan floskulo: učiteljem je treba povrniti ugled v družbi. Seveda se nikomur niti ne sanja, kako (ali pa se jim sanja in tega zavestno ne naredijo), toda sliši se pač všečno. Ko je treba udrihati po napakah ali slabostih, se takoj oglasijo vsi, od branjevk do politikov, ko pa je treba pohvaliti odličnost, ni nikjer nikogar. Le zakaj nam gre tako težko z jezika: »Fantastičen dosežek! Izjemno delo! Čestitam!« In če že ne gre iz ust (verjetno se res marsikdo počuti zelo majhnega ob tako izjemnih ljudeh), bi se lahko vsaj s svojo prisotnostjo nekako poklonili tej izjemnosti.

Odkar sem članica Odbora za podeljevanje nagrad, vem, da so bile vedno podeljene res izjemnim ljudem. Vem tudi, da se Odbor v zdajšnji sestavi že od vsega začetka trudi, da bi vsaj s svojo prisotnostjo dal težo in veljavo tem nagradam in tem izjemnim ljudem tudi predsednik države. A ga tudi tokrat ni bilo. Vedno je zaseden s čim drugim. Seveda je sprejel zlate maturante, in prav je tako. Tudi ti so izjemni ljudje, a vendar neločljivo povezani s tistimi, o katerih sem začela pisati – s svojimi izjemnimi učitelji. Brez teh učiteljev tudi njih ne bi bilo. Šola raste in pade z učiteljem! In ko pade šola, pade celotna družba. Zato je sporočilnost prvega nedejanja in drugega dejanja resnično zgovorna in neprijetna za vse, ki se vsakodnevno posvečamo izobraževanju, za vse, ki jim je res »treba povrniti ugled«. Mislim, da bolj jasnega odnosa do učiteljev predsednik ne bi mogel izraziti.

A to še ni vse. Ob svetovnem dnevu učiteljev se o njih tudi v medijih piše in govori skoraj nič ali res malo. Svetovni dan kužkov ali smeti, svetovni dan mobilnosti ali srca, svetovni dan varčevanja ali ljubezni, svetovni dan rdeče pese ali amebe je deležen večje medijske pozornosti kot učitelji. Simpatična zahvala ministrice za izobraževanje, znanost in šport v našem edinem strokovno informativnem časniku Šolski razgledi, in to je to. Se je zahvalil Sviz, ki živi od učiteljskih članarin? (Morda le svojim članom, drugi niso pomembni.) Se je zahvalil Zavod RS za šolstvo, ki mu izvajamo projekte? Se je zahvalil RIC, kjer smo izvajalci preizkusov znanja in pisci analiz? Se je zahvalila Šola za ravnatelje, ki obstaja zaradi nas, učiteljev? Hvala, gospa ministrica. In hvala založbam za njihovo voščilo. Ostali – najbrž se dejavno ukvarjajo s tem, kako »povrniti ugled učiteljem«.

Ne vem, koliko nas pozna Priporočila o statusu učiteljev. Jaz – odkrito povedano – sem jih odkrila nedavno. Sprejeta so bila davnega leta 1966 na medvladni konferenci, ki sta jo organizirala Unesco in ILO (Mednarodna organizacija dela). Devetnajst strani obsegajo in po pregledu lahko zapišem, da so še vedno aktualna, saj so po skoraj 50 letih večinoma neuresničena. Med vodilnimi načeli mi pade v oči peto: »Status učitelja v družbi mora odsevati vlogo, ki mu jo družba pripisuje: ustrezen status učiteljev v družbi je prvi pogoj in zagotovilo za učinkovito uresničevanje ciljev na področju izobraževanja.«

To načelo naša družba v celoti uresničuje, četudi nobenega drugega ne. Status učitelja resnično odseva vlogo, ki mu jo družba pripisuje: breme za družbo in proračun. Zato se, seveda, tudi učinkovito uresničujejo cilji na področju izobraževanja. To, žal, niso tisti cilji iz bele knjige, niti tisti iz mednarodnih projektov družbe znanja in vseživljenjskega izobraževanja. Ti cilji tudi niso nikjer zapisani, a s stanjem so popolnoma jasno izraženi – vzgojiti družbo ubogljivih, ki ne znajo misliti s svojo glavo. Nedvomno. Uresničevanje petega načela obvladamo.

Z nami se ukvarjajo le še različni strokovnjaki, ki so izza svojih raziskovalnih projektov polni nasvetov za vsako priložnost.

Kaj naj naredi učiteljica, ko proti njej leti stol? »Naučiti se mora, da se hitro skloni!« smo nedavno prebrali v Delovi Sobotni prilogi. – Četudi je odgovor izrečen v šali, je skrajno žaljiv. Ne le, da je strpen do odnosa, v katerem pride do metanja stolov, kaže še na nekaj drugega: da se večina ukvarja s posledicami, namesto da bi iskali in odpravljali vzroke. Po bitki so res lahko vsi generali, še posebno, če bitke za njihove raziskave bije učitelj.

Zato ni nič presenetljivega, da se med učitelje vztrajno zajeda apatija, pedagoški optimizem se izgublja nekje med evidencami, zapisniki in poročili, med doprinosi in pritiski ter samovoljo predpostavljenih. Ko nam bodo vzeli še dostojanstvo, bodo pa res zmagali.

JOŽICA FRIGELJ