Da se, če se hoče

O otrocih in mladostnikih s specifičnimi učnimi težavami

Društvo BRAVO – društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami – je v sodelovanju s Pedagoško fakulteto v Ljubljani konec septembra organiziralo dvodnevno mednarodno konferenco o otrocih in mladostnikih s specifičnimi učnimi težavami, med katere sodita tudi disleksija in z njo pogosto povezana motnja pozornosti in hiperaktivnost. Vsebina konference je bila usmerjena predvsem v podporo pri uresničevanju potencialov učencev s specifičnimi učnimi težavami.

Na konferenci so sodelovali strokovnjakinje in strokovnjaki iz ZDA, Anglije, Italije, Poljske, Hrvaške, Kosova, Makedonije in Slovenije ter starši otrok s specifičnimi težavami. Udeleženci konference so bili pretežno učitelji in profesorji osnovnih in srednjih šol, svetovalni delavci, starši in posamezniki, ki imajo te vrste težav.

Zahtevno

Čeprav je Pedagoška fakulteta soorganizirala konferenco, moramo poudariti, da je pobudnik četrte konference (kot tudi prvih treh) Društvo Bravo kot civilna iniciativa strokovnjakov in staršev ter oseb s specifičnimi učnimi težavami. V društvu pa so poleg staršev zagotovo najzaslužnejše profesorice Pedagoške fakultete, ki so svoje praktične izkušnje in teoretično znanje o specifičnih učnih težavah pridobivale v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani: predsednica društva izr. prof. dr. Marija Kavkler, doc. dr. Lidija Magajna, asist. dr. Milena Košak Babuder in asist. dr. Suzana Pulec Lah. Gotovo ni naključje, da je imela uvodno predavanje in končne misli pri omizju prim. dr. Anica Mikuš Kos, otroška psihiatrinja in do upokojitve direktorica Svetovalnega centra.

Organizacija mednarodne konference, na kateri je z referati sodelovalo sedem tujih in devet domačih predavateljev ter poleg njih v skupinah in omizju še množica drugih predavateljev, učiteljev praktikov, staršev in predstavnikov Zavoda RS za šolstvo, je bila nedvomno zelo zahtevna. Če tak projekt organizacijsko, vsebinsko in finančno izpelje predvsem civilno združenje in če je izpeljan tako uspešno, kot je bila ta konferenca, si zasluži več kot le priznanje.

Znanja nikdar dovolj

Težnja po vključevanju učencev s posebnimi potrebami v večinske šole, ki tudi v Sloveniji sledi svetovnemu trendu, zahteva od učiteljev veliko dodatnega teoretičnega in praktičnega znanja. Mlajši učitelji so nekaj tega pridobili med študijem. Starejši učitelji nekaj potrebnega znanja imajo, če so se sami dovolj trudili in si ga naknadno pridobivali. Nihče pa znanja nima dovolj. Prav zato so tako dragocene izkušnje tujih strokovnjakov in zgledi domače dobre prakse. Glede na število sodelujočih predvsem pri predavanjih v skupinah lahko sklepamo, da je zlasti med mladimi veliko zanesenjakov, ki iščejo ustrezne načine in oblike podpore učencem s posebnimi potrebami pri uresničevanju njihovih potencialov. Kajti vsak učenec ima poleg šibkih točk zagotovo tudi kako močno področje, ki ga je treba odkriti in mu pomagati, da ga razvije in kar najbolj izkoristi.

Strah, negotovost …

»Da se,« je zatrdila mati otroka z disleksijo, ko je opisovala naporno pot svojega sina od začetkov šolanja pa do študija na fakulteti. Sodelovala je v omizju v zadnjem delu konference in večkrat poudarjeno izgovorila besedo »strah«. Strah staršev, strah otrok, negotovost, nezaupanje v lastne sposobnosti. V vznesenem iskanju načinov uspešnejšega poučevanja na ta čustveni vidik vsi skupaj nekoliko pozabljamo. Sicer pa je nanj s strokovnega zornega kota opozorila tudi dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. »Da se, če se hoče,« je bil eden od povzetkov konference.

Motnja ali različica normalnosti?

Prim. dr. Anica Mikuš Kos se je v svojem prispevku med drugim vprašala: Ali dovolj koristimo spoznanja o pomenu čustev za učenje? Kritična je bila tudi do označevanja specifičnih učnih težav s pojmom »motnja« in o uvrščanju teh v mednarodno medicinsko klasifikacijo bolezni. Mar niso težave le različica človeške normalnosti? Iz njenih bogatih izkušenj in modrosti pa izhaja tudi njeno vprašanje o količini tistih otrok in mladostnikov, ki jim okolje lahko zagotovi dovolj podpore pri uresničevanju njihovih potencialov. Kajti le malo je staršev, ki lahko svojim otrokom pomagajo doseči cilje, ki jih brez njihove podpore ne bi mogli doseči. Za to morajo imeti tudi sami izjemno voljo, sposobnost in pripravljenost, da se marsičemu odrečejo. Izjemnih umetnikov in znanstvenikov, ki so kljub specifičnim učnim težavam ali pa morda prav zaradi njih zasvetili kot zvezde na nebu, je malo. In resnici na ljubo je treba priznati, da so specifične učne težave lahko huda ovira izobraževanja, odraščanja in pogosto tudi odraslosti.

»Da se.« »Postala sem levinja.« – Oboje je dejala mati otroka s specifičnimi učnimi težavami. Če bi ti dve misli povezali, bi zvenelo takole: »Uspelo je, ker sem postala levinja.« Dodala pa bi še tole: »Uspelo jima je, ker so vzdržali vsi: otrok, mati in vsa družina.« Koliko so imeli pri tem podpore v strokovnem okolju, mati ni omenjala.

»Da se,« bi lahko dejali za celotno organizacijo konference, »ker so v tem civilnem združenju tudi levinje«.

TEREZA ŽERDIN