Nemirni učenci

Izziv in ne moteč dejavnik

Ni učitelja, ki se v svoji delovni praksi ne bi srečal z nemirnimi otroki. Veliko učiteljev tarna, da je takšnih učencev vedno več. Vse pogosteje se govori o hiperaktivnih otrocih, o tistih z motnjami v pozornosti, o nemirnih, ki zahtevajo drugačne pedagoške prijeme. Dejstvo je, da imamo učitelji opraviti s takšnimi učenci prav vsak dan in na nas je, da najdemo pot do njih. Prvo vprašanje, ki se postavlja, je: Ali so nemirni otroci za učitelja le moteč dejavnik ali izziv, s katerim tudi sami profesionalno rastemo? Če na otroka gledamo samo kot na motečega, ki nam kvari pouk in trati energijo, bomo do njega težko našli pot.

Sem mlada učiteljica in spominjam se svojih prvih učencev. Veliko jih je bilo nemirnih, s kratkotrajno koncentracijo, nekaj agresivnih, nekateri z velikimi učnimi težavami, socialnimi stiskami ... Kako se naj učitelj začetnik poleg samega poučevanja spopada še z vsem tem? Z njimi sem se ogromno naučila. Čeprav so mi marsikdaj otežili delo, si ne bi želela drugega razreda.

Namesto da bi tarnala nad nemirnimi učenci, sem se vprašala, kaj lahko jaz, kot učiteljica, spremenim pri sebi in pri svojih metodah poučevanja. Odločila sem se, da mi bodo takšni otroci v izziv in želela sem najti pot do njih. Na srečo sem ustvarjalnega duha, zato sem se posameznih tehnik spomnila sama. Zatekla sem se tudi k strokovni literaturi, ki mi je bila v izredno pomoč.

Kako torej najti pot do nemirnih, eksplozivnih učencev, do tistih, ki imajo težave s pozornostjo?

Otrokovih dejanj ne jemljimo osebno

Kadar je pred nami razred z nemirnimi učenci, ki se neustrezno vedejo, tega ne smemo NIKOLI jemati osebno. Otroci s hujšimi vedenjskimi težavami pogosto izhajajo iz razmeroma neurejenih družin, zato z njimi raje sočustvujmo, kot da bi se nanje ves čas jezili (Cowley, 2007). Učitelj, kot odrasla oseba, mora ohraniti mirne živce in se odzivati z glavo in ne s srcem.

Otroci s kratkotrajno pozornostjo

Za otroka, ki ima težave s pozornostjo, je lahko že neka malenkost moteča. Dobro je, če živobarvne plakate odstranimo, mizo naj ima usmerjeno v tablo in sedi naj spredaj. Potrebna je dinamika v podajanju snovi in dobro je, če pri otroku zaposlimo vse čute. Ne prekinjajmo po nepotrebnem otrokovega dela. Če naredi napako, se ga lahko brez besed dotaknemo z roko, nepotrebni so celi stavki. Nezbranim otrokom pogosto manjka sistematičnosti pri reševanju nalog. Otrok naj najprej opazuje odraslega pri reševanju naloge, nato naj poskusi še sam.

Eksplozivni otroci

Eksplozivnemu otroku moramo pomagati, da se ne bo velikokrat razburil. Spoznati moramo, kaj mu povzroča frustracije. Takšen otrok naj ima nek kotiček čisto zase, kamor se umakne, kadar je res hudo razburjen. Če se razburi, ker nečesa ne zna, ne vztrajajmo pri tem, da to naredi. Ponudimo mu pomoč. Po navadi je najbolje, če je to pomoč sošolca. Učenca v stanju eksplozivnega vedenja poskušamo nekako zamotiti in preusmeriti njegovo pozornost na kaj drugega. Lahko ga odstranimo in mu, denimo, ponudimo, da barva. Pravila moramo za takšnega učenca prilagoditi in drugim učencem razložiti, zakaj je tako.

Hiperaktivni otroci

Kot starši hiperaktivnega otroka moramo ostati karseda mirni, otrokovega govorjenja si ne smemo jemati k srcu. Za kratek čas lahko celo zapustimo sobo, da preprečimo čustveni izbruh v nas. Zavedati se je treba, da nas otrok »ne želi namerno« razburjati. Tudi učitelj se mora zavedati, da takšen otrok ne moti nalašč. Z raznimi pripombami lahko otroka močno užalimo (Samo ti vedno motiš in nagajaš!). Kadar otrok neko stvar odklanja, ne smemo v tistem trenutku začeti pridigati. Počakati je treba nekaj časa, da se stanje nekoliko umiri. Ti otroci so zelo odvisni od navad, ko jih enkrat osvojijo. Čeprav se pravilom in mejam upirajo, jim jih je treba vseeno postavljati. Učno gradivo naj bo zanje čim bolj strukturirano in sistematično. Pomembno je, da jim pri pouku omogočimo čim več gibanja. Naj tak otrok razdeli gradivo, pobriše tablo, sodeluje pri poskusih … Na njihovih mizah pa naj bo le tisto, kar potrebujejo. Učitelj naj otroka med delom večkrat pogleda, mu prikima, položi roko na ramo, s čimer nakazuje, da podpira njegovo delo. Ob napredku je takšne učence treba pohvaliti. Nikar ne hvalimo s prikritim grajanjem (Bravo, če hočeš, znaš!). Hiperaktivni otroci se zelo poslabšajo, če se jih ne pohvali. Predvsem pa je z njimi potrebno potrpljenje, neskončno potrpljenje, saj si noben otrok ne želi neuspeha ali kazni.

Še koristni napotki za umiritev razreda

Avtorica knjige Kako umiriti razred, Sue Cowley, navaja kar nekaj koristnih napotkov za umirjanje razreda. Veliko načinov sem uporabila tudi sama pri svojem delu. Naj iz njene knjige omenim nekaj preprostih načinov za umiritev razreda:

• Dvignemo zanimiv predmet, da učenci usmerijo pogled v nas.
• Nase opozorimo z udarjanjem na boben ali katero drugo glasbilo.
• Metoda pokvarjene plošče – s premori ponavljamo isti stavek, dokler nismo prepričani, da nas poslušajo vsi.
• Roke prekrižane v bokih (čakam).
• Pouk lahko popestrimo s poučevanjem na različnih višinah (stol).
• Učencem, ki motijo pouk, brez besed postavimo na mizo rdeč kartonček. Ko jih prejme določeno število, se z njim pogovorimo in se morda zmenimo za primerno kazen.
• Govori le učenec, ki mu v roke izročimo določen predmet.
• Izdelamo prometni znak STOP, ki nakazuje na to, da se naj učenci nemudoma umirijo.

Na tablo lahko napišemo poved: »Hočem, da se vsi umirite, še preden napišem tole poved, ker me boste drugače prisilili, da z vami počnem kaj manj zanimivega.«

Prav vsak učenec je zgodba zase, zato jih obravnavajmo individualno. Ena metoda morda pri nekom deluje, pri drugem pa ne. Prav zato je naš poklic tako razgiban in vedno prinaša nove izzive. Mnogi menijo, da učitelji le iz leta v leto podajamo eno in isto snov, ne vedo pa, s čim vse se moramo ob tem spopadati. Nekaterim otrokom smo kot druge mame, drugim psihologi, tretjim zavezniki in zaupniki. Učitelj je veliko več kakor le učitelj, ki podaja učno snov po učnem načrtu. Za nas ni večje nagrade, kot videti in čutiti, da te otroci spoštujejo, te imajo radi ter s tvojo pomočjo rastejo in se razvijajo.

PETRA AVGUŠTIN