O zanikanju žalosti
Tereza Žerdin odgovarja
Sem razredničarka šestošolki, ki ji je pred kratkim umrl oče. Od takrat je njen šolski uspeh močno upadel. Opazila sem tudi, da se je začela umikati v osamo. Prej je bila med bolj priljubljenimi učenci in je imela ob sebi veliko prijateljic, zdaj pa imam občutek, da od njih kar beži, če preveč drezajo vanjo. Z menoj se ne želi pogovarjati, pravi da je vse v redu, z njeno mamo pa težko navežem stik, saj ves čas dela. Ne vem več, kako naprej. Žal mi je te učenke, saj je bila prej zelo uspešna, zdaj pa imam občutek, da je povsem zgubljena.
O zanikanju žalosti
Smrt že sama po sebi človeka pretrese. Tudi tedaj, ko je pričakovana zaradi starosti ali hude bolezni. Pretrese tudi takrat, ko vemo, da človek ni imel več ničesar od življenja, ko je životaril, vegetiral, trpel in ko smo si tiho želeli, da se trpljenje konča.
Starši osnovnošolskih otrok so na višku življenjskih moči in se njihove nenadne smrti ne more pričakovati. A zbolijo tudi ljudje v najboljših letih. Zbolijo za hudimi boleznimi, ki jih zdravniki ne morejo pozdraviti. Tudi nesreče se dogajajo in tudi teh ne pričakujemo.
Za otroka ali mladostnika je smrt enega od staršev tragedija. Zaradi izgube ni le žalosten, temveč ga je tudi strah prihodnosti. In seveda se vselej pojavijo tudi občutki krivde, pa če so ti še tako nestvarni in nerazumski. Morda zato, ker nečesa nisi naredil, nečesa nisi rekel, ali pa zato, ker si nekaj naredil, nekaj rekel.
Kaj so najpogostejše besede ob izreku sožalja? Bodi močen, bodi močna! To je podobno kot – Ne žaluj! A žalovati je treba …
Žalost se mora ubesediti in ubesedovanje ponavljati. Ljudje pa po navadi delamo vse, samo da bi žalujočega odvrnili od žalostnih misli. Seveda delamo to z najboljšim namenom, v veri, da je to dobro. Bolni zanikajo bolezen, žalujoči zanikajo žalost. »Pravi, da je z njo vse v redu.« In pogosto rečejo, da so težave povsem nekje drugje. Pa jih je v resnici na smrt – strah. Strah jih je pred boleznijo in strah jih je pred prihodnostjo. Bežijo od vseh, a imajo občutek, da so jih vsi zapustili, da so ostali brez prijateljev. A tudi prijatelji ne vedo, kaj reči, kako se približati. Tudi njih je – strah. Celo odrasli ljudje mislijo, da je treba žalujočega pustiti pri miru, ne se mu vsiljevati. Ali pa je to le izgovor, ker ne vedo, kaj reči in kako.
Vaša učenka je doživela izkušnjo smrti v obdobju, ko imajo mladostniki že tako dosti težav sami s seboj, umikajo se, iščejo svojo identiteto. Morda pa deklica čaka na to, da bi se lahko s kom pogovorila. Da bi kdo, četudi malce na silo, predrl ta njen zid osamitve. Morda čaka prav na vas, da se ji »vsilite«.