Dota za prihodnost

Uvodnik

Če nas kdo vpraša, kje smo doma, bi mu lahko povedali, da v deželi, kjer je v nekem kraju, ki ga je ljudstvo poimenovalo Divje babe, bila najdena najstarejša piščal na svetu – stara 50.000 let! V bližini prestolnice naše dežele je bilo najdeno najstarejše kolo na svetu! Svojo zgodovino naša prestolnica lahko dokumentira že od kamenodobnih mostiščarjev, stoji pa na mestu, kjer so se v davnih dneh križale evropske magistralne poti, ki so vodile od Baltika do Jadrana ter od Črnega morja čez Donavo–Savo–Ljubljanico do Jadrana.

Na tem prostoru je naše ljudstvo ustvarilo desettisoče ljudskih šeg, pesmi in pripovedi. Pri nas ima »vsaka vas svoj glas«. Slovensko ljudsko izročilo je vrednota, ki je ohranila naš narod slovenski, kljub tisočletju tlačanstva tujemu gospodarju, kljub trem stoletjem turških vpadov, kljub štirim stoletjem kmečkih puntov, kljub vsem vojnam in vsemu hudemu, kar je naš narod preživel v preteklih stoletjih. Slovenska starosvetna vas je previharila vsa ta trda stoletja in ohranila svoj prvobitni obraz. To ji je uspelo le tako, da se je podrejala stoterim nepisanim zakonom, ki so urejali življenje na tem našem kosu zemlje. Vas je dihala skupaj. Ob žetvi so vsi vaščani želi na eni njivi, ob košnji vsi kosili na enem travniku. Svatba je bila veselje za vso vas, pogreb pa žalost za vso vas.

Zdaj, ko smo pridruženi evropski družbi narodov, bi se morali samozavestno zavedati dragocenosti, ki jih prinašamo v skupni evropski prostor. Tu pri nas so še žive korenine prastarih šeg, tistih, ki so pred tisočletji družile Evropo. V davnih dneh, še preden so se evropski jeziki delili na slovanske, romanske in germanske, je bila Evropa skupen jezikovni in kulturni prostor. Iz tistih davnih dni smo v naši deželi ohranili šege, ki s svojimi koreninami segajo v to davno preteklost. /…/

Naše šege neločljivo spremlja ljudska pesem, ki veselo kliče pomlad, žalostno spremlja fanta k vojakom, v ritmu spremlja delo drvarja, predice, splavarja. Na Gorenjskem je ljudska pesem poskočna, na štajerskih ravninah počasnejša, v Beli krajini mehka in valovita.

Poleg bogastva šeg in pesmi naša ljudska dediščina hrani brez števila pripovedi, ki kot nekakšna ljudska kronika prinašajo sporočila iz preteklosti. V svojih pripovedih naše ljudstvo odgovarja na vprašanja o nastanku naše dežele. Blejsko jezero so napolnile gorske vile, v Cerkniškem je nekoč prebival povodni mož. Šmarno goro je zgradil velikan Hrust, goro Špik je ukazal graditi velikan Ledenec. Kako veliki so bili ti velikani, ajdi, lahko danes vidimo, če se na Vršiču zazremo v okamneli obraz prisanjške ajdovske deklice. Naša dežela je bila polna skrivnostnih bitij, ki so se vtikala v življenje naše vasi. /…/

Naše ljudstvo je v svojih pripovedih spremljalo tudi zgodovinska dogajanja na naših tleh in v pripovedih iskalo pravičnost. Mnogi kruti graščaki in zlobne grajske gospe se še danes, zakleti v kače, plazijo po ruševinah svojih gradov in milo prosijo kakega pastirčka, da jih reši prekletstva. Pravični kralj Matjaž pa ni umrl. Spi v gori Peci in brada se mu ovija okrog kamnite mize. /…/

Pri zgodovini, ki se je učimo v šoli, so podatki vedno točni, o vsebini dogodkov pa nikdar ne vemo, kaj je »minister Gregor velel drugače zapisati«. V ljudski kroniki ni nobenih točnih podatkov, vendar je vsebina vsake ljudske pripovedi stehtana na nezmotljivi ljudski tehtnici, ki tehta dobro in zlo. Vsaka ljudska pripoved prinaša zrno resnice, morda ga ne najdemo v sami zgodbi, temveč v njenem sporočilu, svarilu, nauku, opisu verovanj. Danes, ko smo tisoč let po karantanskih časih spet dobili samostojno državo, nimamo pravice pozabiti vse te dragocene stare dediščine!

Ob našem vstopu v Evropo je pripadnost narodu postala pomembna ne le iz družbenega vidika, temveč tudi z gospodarskega. Evropa želi ohranjati značilnosti narodov in noče postati »talilni lonec« ameriškega tipa, zato z različnimi projekti spodbuja prizadevanja posameznih narodov k poznavanju lastne identitete. Posebnosti posameznih narodov so pomembne predvsem v turizmu. /…/

Pri tem ima velike in nadvse pomembne naloge naša šola. V njej ni nobenega šolskega predmeta, ki ga učitelj ne bi mogel obogatiti z ljudskim znanjem – s poznavanjem šeg, pesmi, pripovedi, pregovorov, rekov, ljudskih obrti, slikarstva, stavbarstva ... Mnogo lepša prihodnost bi nas čakala, če bi v svet stopili kot zanimiv narod z bogato kulturno dediščino. Prihodnost naroda se vedno oblikuje v šoli, ob vzgoji mladih. Dobra mladina – srečna domovina!

DUŠICA KUNAVER