Ebola
Nekoč le bolezen Afrike zdaj preskuša vrednote človeštva
Kanadsko-ameriški farmacevtski koncern je zaprosil Nacionalno agencijo za hrano in zdravila za registracijo učinkovine s šifro ZMapp™, zdravila za zdravljenje okužbe z virusom ebole. Pri novem postopku so namesto bakterije uporabili rastlino: gen so vstavili v virus, s katerim so potem okužili rastlino tobaka. Virus se odziva kot mikrotrojanski konj in spremenjeni DNK prenese v rastlino. Okužene celice in gen, ki ga prenaša, začnejo potem tvoriti tarčni protein, potreben za boj proti eboli. Iz listov tobaka so strokovnjaki iztisnili izvleček, ga prečistili in nato uporabili kot serum pri okuženih Američanih. Pri bolnikih, ki so prejeli serum kmalu po okužbi, je bilo zdravljenje 100-odstotno uspešno, manj uspešno je bilo pri bolnikih, ki so že kazali znake okužbe. Zaloge seruma, ki sicer še nima nobenega uradnega dovoljenja za uporabo, so že pošle. A nek izraelski farmacevtski koncern je medtem že obvestil javnost, da lahko izdela poljubno količino seruma, če bo to treba.
Zadnja novica prihaja s Kitajske. Tam so v vojaških laboratorijih razvili učinkovino pod šifro JK–05. Pridobili so že dovoljenje tamkajšnjih oblasti za uporabo v vojski, dovoljenje za uporabo pri civilnem prebivalstvu pa bo predvidoma izdano v nekaj mesecih.
Kot možgančki brez telesa
Virusi (kužila, lat. »strupi«) so najmanjše znane vrste infektivnih agensov. Merijo od polovice do stotinke velikosti najmanjše bakterije. Od bakterij se razlikujejo po mnogo preprostejši zgradbi in načinu razmnoževanja. Vprašanje je, ali so virusi pravi živi organizmi ali le skupki velikih molekul, zmožni razmnoževati se v posebej ugodnih razmerah. Njihova edina dejavnost je namreč napadanje celic drugih organizmov, ki jih nato prisilijo, da izdelujejo njihove dvojnike. Zunaj živih celic so virusi povsem nedejavni, nezmožni dejavnosti, značilnih za življenje, denimo presnove. Število različnih vrst virusov presega število oblik vseh drugih organizmov. Virusi so zajedavci vseh znanih oblik življenja, so kot drobceni možgančki brez lastnega telesa.
Virusni delček (virion) ima preprosto zgradbo: notranje jedro iz nukleinske kisline, ki ga obdajata ena ali dve beljakovinski zaščitni ovojnici (kapsidi). Kapside so zgrajene iz številnih enakih beljakovinskih podenot (kapsomer), ki so strogo simetrično urejene, običajno v obliki z 20 enakimi trikotnimi ploskvami omejenega telesa (ikozaedra) ali kot spiralna cev. Zunanjo kapsido lahko obdaja še en sloj, ki se imenuje virusna ovojnica, in je pretežno sestavljen iz beljakovin. Ko virus napade celico, ovojnica pogosto odpade.
Zna in zmore potuhnjeno čakati
Nukleinska kislina v jedru se imenuje genom in sestoji iz niza genov, ki vsebujejo kodirana navodila za izdelovanje virusnih dvojnikov. Glede na vrsto virusa je nukleinska kislina lahko DNA ali pa RNA. DNA ima dve komplementarni, prepleteni verigi nukleinske kisline (dvojno vijačnico), medtem ko se RNA sestoji le iz ene. Pri napadu na celico uporabljajo različni virusi različne, tudi zelo zapletene strategije za svoje podvajanje. Med replikacijo virusne nukleinske kisline morajo virusni geni najprej kodirati pridelovanje posebnih encimov, imenovanih polimeraze ali transkriptaze, ki sodelujejo pri replikaciji. Druga možnost je, da si virus te encime sposodi pri celici gostiteljici. V nekaterih primerih mora virusni genom napasti jedro celice gostiteljice in se ugnezditi v njene kromosome (genetsko gradivo), preden je zmožen replikacije.
Včasih se virusni genom ne more takoj množiti v celičnem jedru, temveč se v njem »skrije« in postane dejaven morda šele mesece ali leta pozneje. Virusni genom more vplivati tudi na celične kromosome, morda tudi tako, da se celica gostiteljica spremeni v tumorsko.
Virusi, ki povzročajo bolezni pri človeku, so razvrščeni v več kot 20 velikih družin.
Več kot polovica okuženih podlegla
V zadnjih mesecih namenjamo več pozornosti virusu ebole. Ebola je kolokvialno poimenovanje za virusno okužbo (hemoragična mrzlica ebola). Je težko ozdravljiva virusna nalezljiva bolezen z visokim deležem smrtnosti (med 25–90 %). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je septembra letos sporočila, da smrtnost že presega 50 odstotkov. Bolezen se prenaša s stikom z okuženo krvjo in drugimi telesnimi tekočinami obolelih (kri, solze, slina, mleko, sperma, urin, blato). Prenašanje okužbe po zraku (kapljično) ni povsem gotovo. Kužna so tudi trupla bolnikov (kot kaže, se je vsaj 2/3 obolelih v Gvineji letos, okužilo med pripravami na pogrebne obrede (umivanje, ličenje, britje, poljubljanje pokojnih …). Okužijo se lahko primati (gorile, šimpanzi, ljudje), a jo prenašajo tudi druge živali – prašiči, antilope in sadni netopirji, ki sami ne zbolevajo. Antilope in prašiči se morda okužijo tako, da pojedo odpadlo sadje z dreves, ki so ga okužili netopirji.
Istoimenska grozljivka tudi na tudi na filmskem platnu
Virus sodi v družino filovirusov (nitastih virusov) iz rodu Mononegavirales. Letos je epidemija zajela predvsem zahodno Afriko (Gvinejo, Liberijo, Nigerijo, Sierro Leone; do začetka oktobra je bilo prijavljenih 7.497 domnevnih primerov okužbe, od tega 3.439 mrtvih).
Inkubacija traja od 2 do 3 tedne, običajno pa 8 do 10 dni. Znaki okužbe so: visoka vročina, mrzlica, glavobol, bolečine v grlu, mišicah, bruhanje, driska, pogosto tudi izpuščaj. Virus okrni delovanje ledvic in jeter, teden dni po prvih znakih okužbe pa sledijo notranje in zunanje krvavitve, kar vodi v hemoragični šok in zastoj srca.
Okužbo so prvič opisali leta 1976 v kraju Yambukuu, 1.100 kilometrov severovzhodno od mesta Kinšase, nedaleč od obale reke Ebola v Demokratični republiki Kongo.
Na sotočju rek Ebole in Dwa se »rodi« reka Mongale, ki je levi pritok Konga. Hidronim »Ebola« so po francosko zapisali v zemljevide v času belgijske dominacije (kolonije) v Kongu in je pravzaprav popačenka lokalne besede »Legbala«, kar v jeziku severni ngbandi pomeni – bela voda.
In ker se železo kuje, dokler je vroče, nigerijska filmska industrija (druga po produkciji na svetu!), ki ji nekateri posmehljivo pravijo Nollywood, že od avgusta letos kinematografom širom po svetu prodaja grozljivko – Ebola.
Sklenil bom s kritičnim komentarjem skrb vzbujajočega ravnanja dela človeštva, ki ne sodi več v tretje tisočletje.
Vlade premnogih držav sploh ne pomišljajo, da bi varčevale pri nakupih orožja za množično uničevanje prebivalstva. Pas raje zategujejo pri financiranju znanosti, izobraževanja ali nakupih zdravil, češ, da so predraga …
Poslanstvo in smisel tržnega gospodarstva (kar je eleganten naziv za prvotni kapitalizem) je ustvarjanje dobička. Bolni ali umirajoči ljudje oblastem predstavljajo strošek. Tega si nobena oblast ne upa povedati na glas, a izda se s svojim vedenjem: Kongresni center Brdo, denimo, so zgradili in vrhunsko opremili v samo 18 mesecih; Onkološki inštitut so packali skoraj 12 let, s kilometri preperelih vodovodnih cevi in legionelo vred!
Koliko človečnosti in usmiljenja premore (sleherna) oblast, lahko presojamo tudi po njenem odnosu do Hiše hospic in tamkajšnjih varovancev. In ne pozabimo, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo (Ustava RS).
Po svetu vsako leto zaradi sezonske gripe ugasne od 250.000 do 500.000 življenj. V Zahodni Evropi se proti gripi cepi tudi do 80 odstotkov prebivalstva, v Sloveniji le 7,5 odstotka. Tako ni presenečenje, da v Evropi zasedamo kar tretje mesto po številu bolniških odsotnosti z dela, nato pa se nekateri hinavsko čudijo in sprenevedajo, kako to, da se tuji podjetniki v širokem krogu ogibajo investirati svoj kapital v Sloveniji. Kapital(ist) pač hoče delavce in ne bolnikov, mar ne?
Cena cepljenja proti gripi znaša letos v Sloveniji 12 evrov – ojej!
A za nakupe zimskih gum, kozmetike ali obiske pri frizerju se denar kar nekako najde …
V Sloveniji je celo nastalo gibanje, ki nagovarja starše, naj opustijo cepljenje otrok zoper otroške in ostale nalezljive bolezni, češ, da to ni naravno. Na takšno in podobne pobude se je, k sreči, odzval konzilij uglednih strokovnjakov in opozoril starše, naj ne ogrožajo zdravja svojih otrok in drugih prebivalcev z ogibanjem cepljenju. Slabša precepljenost prebivalstva bi lahko povzročila ponovne, še silovitejše izbruhe bolezni, ki smo jih, navidezno, že izkoreninili.
K Unicefovi kampanji za zbiranje denarja za boj proti eboli se je pridružil tudi športnik – nogometaš David Beckham. Gesta, vredna posnemanja!
Kakšen bo izid boja zoper to in druge bolezni je odvisno predvsem od tega, ali nam je zdravje resnično vrednota. Če to drži, bodo pokazala (kažejo) naša dejanja.
Ta prispevek je nastal s kolegialnim in medpredmetnim sodelovanjem učiteljev geografije in biologije. Zahvaljujem se prijazni sodelavki gospe Mariji Kočar, prof. biologije, za strokovno pomoč pri snovanju in pisanju prispevka.
ROBERT ŠUPE