Kako reči bobu bob

Odločbam na rob

Da se vsaj za začetek razumemo: nisem proti integraciji, inkluziji ali čemur koli s tem v zvezi, ne glede na izrazje. Otroci so vedno bili in bodo tisto, zaradi česar je bilo in je lepo biti učitelj. In da se popolnoma razumemo: vsi(!) otroci. Spoštujem njihovo individualnost, razumem njihovo različnost, unikatnost. Razumem tudi njihove specifične potrebe in jih upoštevam. Vsakemu po njegovih zmožnostih. Če kdo, potem sem jaz najglasnejša zagovornica »filozofije«, da le napredek šteje. Prva sem, ki bi ta trenutek ukinila ocene in ocenjevanje po enakih merilih za vse. Kot bi ocenjevala znanje in spretnost ribe pri plezanju na drevo! Zato … zato tole ni naperjeno proti otrokom niti proti njihovim staršem, ki se po svojih močeh trudijo, da bi svojemu otroku omogočili le najboljše. Naperjeno je izključno in samo proti sistemu, ki dopušča anomalije in skrajnosti v škodo otrok.

Otroci in ZUP

Kako naj začnem, da bo dovolj tenkočutno, ker nameravam spregovoriti o trenutno najobčutljivejši temi – o otrocih s posebnimi potrebami. Pa pravzaprav ne toliko o njih, kot o tem, kaj iz njih nastaja … zaradi preštevilnih dejavnikov, ki vplivajo na njihov razvoj, napredek.

Najprej je to odločba. Že samo ime se mi upira. Na eni strani otrok in na drugi Zakon o upravnem postopku. Totalno zbirokratiziran, a fantastično in visoko strokovno popisan papir. Z vsemi primanjkljaji in obveznimi prilagoditvami, ki zavezujejo učitelja in šolo. Ker brez odločbe otroku itak ne bi pomagali. Pustili bi ga, da caplja tam nekje zadaj s svojimi težavami in stiskami. Pa kaj vam je, ljudje?! Od nekdaj smo poskrbeli za vse otroke, pomoč za tiste s težavami je veliko starejša od tiste za otroke s »presežki«.

Strpnost do napak postaja strpnost do neznanja

Odkar je Gauss lansiral svojo krivuljo normalne porazdelitve, ni bilo nikoli sporno dejstvo, da je v vsaki populaciji nekaj »navzgor in navzdol štrlečih«. Potem pa – kar naenkrat ni smel več nihče ponavljati razreda, malce pozneje je bila trojka totalna katastrofa, danes doživljajo otroci travme, če ne pišejo testa 100-odstotno. Toda – govorim pravzaprav o posebnih potrebah in sprevrženosti sistema, ko ni več jasno, kdo je posebna potreba in kdo je le spretno izkoristil sistem, možnost, da za svojega otroka pridobi odločbo. Odločbo, ki ga po eni strani sicer stigmatizira, po drugi strani pa mu prinaša veliko in še več prednosti in privilegijev. Otrokom s posebnimi potrebami se ni treba učiti sproti – oni se dogovorijo za datum in način ocenjevanja. Strpnost do njihovih napak, ki izhajajo iz primanjkljaja, pa počasi ustvarja ozračje strpnosti do neznanja. Otrokom s posebnimi potrebami med poukom ni treba pisati ali poslušati – itak so pri učni pomoči deležni individualnih inštrukcij. Otrokom s posebnimi potrebami ni treba pisati domačih nalog, saj bi lahko bili preobremenjeni. Otrokom s posebnimi potrebami ni treba obiskovati dopolnilnega pouka, saj že imajo specialno in učno pomoč. Njim ni treba – nič! In tako iz njih rastejo leni privilegiranci, ki jim kos papirja zagotavlja poseben tretma. Povečan tisk, ki ga nihče noče, ker s tem izstopa od drugih. Barvni papir, ki ga ne marajo, saj jih vidno oznamuje. Celo starši podpišejo, da te prilagoditve nočejo. Podaljšan čas pisanja testov – no ja, tega vzamejo, še najbolj zato, ker so v tem času možnosti, da so usmerjeni do pravilne rešitve nalog res velike. Dodatno delo? Vaje doma? Kje pa! Večina je prepričana, da je s pridobitvijo odločbe že naredila vse. In cel kup specialnih pedagogov, defektologov, psihologov in učiteljev lahko dela namesto njih. Priznam: specialnodidaktična pomoč je dobrodošla, še več, res nujno potrebna. A kaj, ko se pri nas vse sprevrže v popolnoma nesmiselna nasprotja: ne v usmerjeno delo učencev, temveč v njihovo serviranje do konca osnovne šole.

Ne le pravice, tudi obveznosti

Dejstvo je, da bi morala odločba, če že vsebuje pravice, vsebovati tudi dolžnosti in obveznosti. Otroci s posebnimi potrebami bi pravzaprav – po neki logiki – morali delati celo več, saj imajo dve področji, ki naj bi ju obvladali: področje uravnavanja svojega primanjkljaja, učenje tehnik in strategij, ki naj bi primanjkljaj napravile obvladljiv ter obvladanje učne snovi vsaj na ravni minimalnih standardov, če že obiskujejo šolo z enakovrednim izobrazbenim standardom. Zato bi morali pri pouku delati, ne pa odhajati od pouka na individualne obravnave. Zato bi morali izrabiti vse oblike učne pomoči, ki jih šola omogoča – tudi dopolnilni pouk. Zato bi morali med poukom spraševati, kako in koliko, ne pa se cele ure igrati (ker mu je treba omogočiti, da se »sprošča z risanjem«) ali celo motiti pouk (ker je pač ADHD in mu je »dovoljeno«, da kruli, cvili, laja ali se plazi po tleh). Obveznosti pa bi morali imeti tudi starši: vsaj enkrat na mesec bi se morali udeležiti »svetovalne storitve«, pri kateri bi jim specialni pedagogi razložili otrokov primanjkljaj, kaj ta pomeni za otrokov razvoj in dojemanje, jih naučiti nekaj tehnik ali metod, s katerimi bi otrokom pomagali pri učenju, učitelj pa bi jim pomagal do prilagoditve nivoja pričakovanj, ki jih gojijo do svojega otroka, a je vse prevečkrat nerealen. V obe smeri, da se razumemo.

Odločba za določen čas

Tako bi v nekaj letih (tam nekje do 5. razreda) ti otroci »normalno« zaživeli, zavedali bi se svojega primanjkljaja in ga znali do neke mere uravnavati, razvili bi učne in delovne navade, starši bi do neke mere razumeli otrokovo posebnost in poznali tehnike in metode, s katerimi bi mu pomagali. Prišli smo celo do absurda, ko so specialni pedagogi »strokovnjaki« za vse, saj se v učni pomoči pričakuje tako razlago fizike kot kemije ali angleščine. Skoraj neopazno se tako odgovornost za lastno znanje z otrok prenaša na specialne pedagoge in učitelje. Da ne bo otrok preobremenjen, se učna pomoč izvaja med poukom. In ker starši ne želijo, da otrok zamuja učno snov, je specialnodidaktična pomoč pravzaprav individualna inštrukcija specialnih pedagogov, ki so usposobljeni za vse kaj drugega kot za razlago učne snovi. Socialno neprilagojeni dobijo individualne inštrukcije iz socializacije. Se samo meni zdi to čudno in skregano z logiko? Otrok od moje razlage odide drugam, kjer dobi velikokrat čisto drugačno, včasih pomanjkljivo, včasih celo napačno razlago, že naslednjo uro pa je v razredu, kjer naj bi mu jaz omogočala vse prilagoditve, vključno s specialnodidaktičnimi tehnikami in metodami, za katere niti slučajno nisem strokovnjakinja. Njemu in še trem ali štirim podobnim, seveda vsakemu z drugačnimi prilagoditvami, vsakemu s svojo specifiko. Kar tako, mimogrede, lahko poskrbim še za tri ali štiri nadarjene, ki pa potrebujejo poseben izziv in drugačno ali dodatno zaposlitev. In potem ostane le še kakšnih petnajst »povprečnežev«, od katerih je vsaj pet ali šest kinestetičnih tipov in potrebujejo čisto drugačno zaposlitev kot, denimo, vizualci … Da ne govorim o tem, da Tino boli glava, Blaž pa je že zjutraj bruhal in mu je še zdaj slabo.

Še dobro, da moja služba traja le od osmih do dvanajstih in da imam kar naprej počitnice. Sicer res ne vem, kako bi zmogla …

JOŽICA FRIGELJ