Solidarnost

Je v viziji prihodnosti slovenske šole ali je ni?

Kakšen čas pravzaprav živimo? Vsem nam je znano, da je ta čas poln hitenja, čas, ki ni naklonjen posvečanju sebi in drugim. Velikokrat se sami zalotimo, kako hrepenimo po tem, da bi lahko imeli več dragocenega časa zase in za drugega. V tem pomanjkanju časa za drugega živijo tudi naši otroci, ki jih učitelji in starši sprejemamo v svoja okolja.

Zato tudi pogosto potožimo, kako drugače bi morali naše otroke naučiti doživljati čas, kako drugače bi se morali znati ustavljati ob ljudeh in jih tudi naučiti doživljati čas za druge in tudi zase. Toda mlin krute naglice melje neizprosno in lovimo trenutke, ki jih vendarle podoživimo občasno tudi globlje, osebno in so zelo dragoceni. In nato spet hitimo …

Kako ustvarjati drugačen, poln čas?

Ustvarjati drugačen čas zame pomeni imeti čas za drugega in čas zase. Pomeni, da se v moji družini vsi počutijo ljubljene, sprejete in varne (naj to ne bo le fraza!), kar pa nam omogoča le stalen stik (da vemo, kje in kaj počnejo vsi čez dan, kako so ga preživeli in doživeli, da vemo, kakšne so naše želje, hrepenenja …). To pomeni zame tudi, da imam prav tako poklicno kot učiteljica, in ne le kot mama, z učenci osebni stik, torej da učenci vedo, da se z mano lahko pogovorijo na samem, da jim naš jutranji pozdrav pomeni oseben pozdrav in ne rutine, pomeni tudi čas, ko lahko začutim in vem za močne in šibke točke vsakega učenca.

Bojim se …/…/…Učitelj mora slutiti, da gre za prelomni trenutek aktivne drže vsakega učitelja in ne sme priti do njegove apatične drže. Zato razumem pobude civilne iniciative, ki si je želela šole za življenje. Govorim o šoli, v kateri se otroci morajo naučiti živeti v skupnosti, v kateri si morajo znati postavljati osmišljajoče cilje, v kateri se morajo naučiti sočutja, prostovoljstva, solidarnosti …

Išče se … solidarnost – vizija sodobne šole

Razmišljanje o solidarnosti v šoli v glavi in srcu nosim že nekaj časa. Čeprav se morda to bojim zapisati, pa vendar želim ostajati iskrena v svojem razmišljanju: Solidarnosti v šoli je še odločno premalo. Še vedno v pojmih, kot so solidarnost, prostovoljstvo, medsebojno sodelovanje … vidimo velikokrat bolj projekt kot pa svoj način življenja.

Učitelj je v to vlogo spodbujevalca k solidarnosti vključen tako, da:

Učence stalno spodbuja k pomoči slabšim učencem in to pomoč tudi organizira. Učitelj mora nujno to vlogo ponotranjiti, in sicer kot obvezen del svojega dela.

Večkrat organizira učno delo v dvojicah in skupinah. Pri takem delu se učenci bolje spoznavajo in spoznajo, naučijo se tudi sodelovati.

Učitelj slovenist ima veliko možnost izbire domačega branja, poseben poudarek daje občutenim in občutljivim temam.

Učitelj, največkrat razrednik, lahko organizira različne akcije, ki spodbujajo solidarnost med učenci. Tako je, denimo na naši šoli, Osnovni šoli Danile Kumar v Ljubljani, zelo odmevna akcija Pomoč sošolcu. V njej niso udeleženi le učenci in učitelji, temveč tudi starši, ki prevzamejo enakovreden delež, so organizatorji akcije, ki je že tradicionalna, osem jih je že bilo. V sklopu te akcije učenci, starši, učitelji pripravimo različne izdelke za prodajo, srečelov, delavnice, kulturno prireditev, omizje s strokovnjaki … Izkupiček namenimo šolskemu skladu, ki pomaga otrokom iz socialno ogroženih družin. Tako gredo lahko ti otroci na dneve dejavnosti, nekaterim učencem pa se s temi sredstvi pokrije prehrana … Razrednik lahko …/…/.

Prispeva s svojim delom in vodenjem dela k učenju za življenje, torej gre za osmišljanje življenja, opredeljevanje do vrednot – vzgojna komponenta –, osebno zavzetost za pravičnost, za odpravljanje krivic, iskren in zrel pogovor z učenci o stvarnosti ter razmišljanje o družbeni stvarnosti. Pri vsem tem imamo lahko učitelji neizmerno moč in vpliv, vendar ne v smeri kritiziranja, kot nam to vsiljuje družba, temveč zrelega premisleka našega položaja.

Kot učitelj se dejavno opredeljujem do bolnih, trpečih, obrobnih; učencem z berglami priskrbimo spremstvo, tistemu učencu, ki je dalj časa v bolnici, organiziramo pisemsko verigo pozdravov, v pogovoru z učenci dajemo impulze, kako pomembni so nam babice, dedki in kako jim lahko pomagamo, jih razveselimo …

Na daljših ekskurzijah na avtobusu organiziramo različne socialne igre – ob njih ugotavljamo, kako dobro se poznamo, kaj počnemo v prostem času …

Razrednik učence spodbudi k lastni iniciativi k solidarnosti, seveda glede na potrebe.

Učitelji stopimo skupaj in zahtevamo, da se v predmetnik vpiše najmanj ena ura na teden, ki bo namenjena konkretni nalogi za udejanjanje solidarnosti in prostovoljstva.

Vsakodnevna naloga

Vse to je tako majhen delček oz. prispevek k solidarnosti v šoli. Kot sem že zapisala, solidarnost ne bi smela biti nikoli projekt, temveč vsakodnevna naloga. Naloga, ki bi jo morali ne le učitelji, temveč tudi celotna družba znati ovrednotiti. Čas, ki nam polzi kot pesek skozi prste, je čas … /…/…Ti mladi ljudje prosti čas preživljajo ob aparatih, napravah, ki jih oddaljujejo od skupnosti. Skrbi me, ker vem, da takšna generacija posledično išče zelo kratkoročne rešitve – tovrstne rešitve pa niso nikoli odsevale premišljenih in modrih potez za prihodnost.

K več in večji človečnosti

Začeti bo treba z načrtnim in odgovornim delovanjem za sočutje, za solidarnost, za skupno dobro. Možnosti v šolskem prostoru za učenje solidarnosti pa je neizmerno. Le zapišimo jih v svoje urnike, v naš kurikul, v delovno obveznost. Dokler …/…/…Potrebna je le vztrajna pobuda nas, učiteljev, načrtno opozarjanje, da je v naše predmetnike nujno treba umestiti redni predmet solidarnost ali pa prostovoljstvo. Le tako bomo pokazali, da imamo resen namen, da želimo našo družbo senzibilizirati za skupno dobro ter da sebi in drugim zares želimo dobro. V slovenski družbi bi morali začeti razmišljati o tem, da če se enemu posamezniku zgodi nekaj dobrega, se to zgodi vsem nam, vsej naši družbi. To je premik v glavi in srcu. Je to izziv?

Vendar – ali smo dozoreli in pripravljeni na tak izziv?

KARMEN BIZJAK MERZEL