Petdeset odtenkov fasade

Uvodnik

Kako smešno je bilo na enem od sestanku sveta staršev, ko sem kot predstavnica staršev ždela nekje v kotu igralnice in poslušala »razpravo«. Predstavnik gradnje je poročal o poteku prenove enega od vrtcev in povedal, da se vse izvaja pod nadzorom in v dogovorjenih časovnih rokih. »Ostala nam je samo še fasada,« je zadovoljno sklenil. Sledili so navali skorajda ljubezenskih vzdihov: »Ooo, kako lepo …« V tistem romantičnem trenutku je ena od mam, ki se ima za zelo dejavno članico sveta staršev, saj si prizadeva za spremembe jedilnikov in ekološki način življenja, izstrelila vprašanje: »Kakšne barve bo fasada?« Ja, seveda, to je pomembno. Vsaka od mladih ozaveščenih mam je imela svoj predlog.

»Naj bo lepa, naj bodo žive barve, da se vidi, da je to vrtec.«

»Zelena. Saj smo ekovrtec.«

»Ali je lahko marelična, da popestri sivino med bloki?«

Predstavnik gradnje se je nasmehnil in razložil, da se izvajalci dogovarjajo z vodstvom šole. Vse oči so se uprle v ravnateljico. Sledili so še vedno isti predlogi, samo naslovnik se je spremenil. Tako smo sedeli tri ure na sestanku. Zaradi fasade. Fasada je vendar pomembna za okolico vrtca, za četrtno skupnost, za občino, za sosedovega otroka, ki hodi v drugi vrtec, in za mir na svetu. Končno se je le eden od očetov opogumil, povedal, da ne namerava niti minute več zapraviti za tako neproduktiven sestanek. »Ukvarjati bi se morali z otroki, ne pa s fasado!« je pripomnil in odšel. Konec sestanka.

Prenova se je pravočasno končala. Dogodek bi potonil v pozabo, če ne bi na vsakem svetu staršev ista borka za pravice živali, otrok, vzgojiteljic in lončnic na okenski polici opominjala, da bi zelena fasada bila boljša.

Ravno te dni sem se vozila mimo vrtca z novo fasado. Nevtralna, neopazna, tiha, nepomembna, pod njo pa kup nepravilnosti in stalnih reklamacij. Vršički korteksa so iskali primerno asociacijo za opis občutka ob izbrani fasadi. Svet šole! Togi vršilec lastne ideologije, ki se je s skrbno oblikovanim poslovnikom skril za fasado nekega pomembnega organa. Oguljena fraza »delati nekaj v korist naše šole« je izgubila pomen v razvrednotenem svetu, v katerem se ljudje na stopniščih ne pozdravljajo več. Če se politiki ne znajo organizirati in zavihati rokavov v prid državljanom, kako bo nek svet šole deloval odgovorno. Ne bo. Ker mu ni treba. Tega ni v zakonu, v poslovniku še manj.

Zato je fasada pomembna, saj pod njo lahko skriješ svoje izračune koristi in lenobo. Pomembno je samo, kako se predstavljaš navzven: kot skrbna mati v svetu staršev ali kot preobremenjena učiteljica v svetu šole. Pod fasado pa vodiš osebne matematične kalkulacije, ki se stopnjujejo do volilne kuhinje z grenkimi priokusi. In ko si spregledan, spleteš mrežo manipulacij in vsakih pet let zamenjaš ravnatelja. Organi zavoda bi izvajalce vzgojno-izobraževalnega dela morali videti kot intelektualni kapital in jih podpirati v strokovnih odločitvah, ne pa zavzeti dirigentskega mesta in uresničevati lastnih interesov. Kdo sploh nadzoruje seje svetov, t. i. predstavnike in predsednike na navidezno pomembnih sestankih, ki zasedajo, denimo, enkrat na mesec po pet ur? Kaj neki ti pomembneži po pet ur strokovno razpravljajo, če jih polovica sploh ni iz stroke? Zakaj se skrivajo za poslovniki in dvoumno napisanimi zapisniki? Zakaj ne znajo odgovoriti na preprosto vprašanje, ali predstavniki sveta zavoda predstavljajo skupino ljudi ali sebe? Mogoče pa je to čar nekega elitnega kluba, ki ga normalni smrtniki ne razumemo. Isti hip, ko postaneš predstavnik v enem od svetov, dobiš neomejeno moč nadčloveka – moč Clarka Kenta, da ne bo pomote, ker misliš, da je Nietzsche samo še ena rock skupina.

V vsakem zavodu so takšne in drugačne fasade, ene so bolj žive in vesele, druge bolj sive in sprane. Pomembno je ohišje, tisto mora biti pravo. Takšno, da sije in oddaja toploto, da vliva zaupanje in išče znanje. Ne potrebujemo blebetanja, praznih obljub, skrivalnic in čarobnih besed. Ne potrebujemo svetov, sej in drugih sestankov, ki so sami sebi namen. Potrebujemo prave ljudi na pravih položajih. Takšne, ki cenijo delo, ki so odgovorni, ki zavihajo rokave in so sposobni iti prek egoomejitev. Takšne, ki se požvižgajo na fasade in iščejo, kar je očem skrito. Ne potrebujemo jih samo v svetu zavoda, potrebujemo jih tudi kje višje.

TINA PAJNIK