Trendi spreminjanja

Gimnazija

Thomas Piketty se v svetovni uspešnici Kapital v 21. stoletju kakor tudi v knjižici Ekonomija neenakosti ubada z družbenimi razlikami, zlasti s skrajno neenako porazdelitvijo bogastva. V uvodu v Kapital, v katerem predstavlja ključne izsledke knjige, pravi, da sta za bistveno zmanjšanje neenakosti v prvi polovici 20. stoletja najprej poskrbeli obe svetovni vojni, nato v povojnem času »proces širjenja znanja in vlaganja v usposabljanje in izobrazbo« (Piketty 2015, 37).

V Ekonomiji, prav tako v uvodu, poveže vprašanje družbene enakosti z vprašanjem pravičnosti, pri čemer omenja razkorak med desnico in levico. Desnica meni, da bomo družbeno pravičnost dosegli le, če bomo čim bolj upoštevali tržne zakonitosti, levica pa nasprotno trdi, da je mogoče družbeno pravičnost (večjo enakost pri porazdelitvi bogastva) doseči samo z družbenim angažmajem in političnimi ukrepi. Na tej točki, denimo, omenja znamenitega filozofa Johna Rawlsa, po katerem mora pravična družba s političnimi ukrepi maksimirati priložnosti za vse člane družbe, jim ponuditi čim boljše življenjske razmere.

Brez splošne izobrazbe ne gre

Poanta tega uvodnega sklicevanja na knjižne uspešnice je, …/…/..

K temu nas navsezadnje poziva tudi Zakon o gimnaziji, v katerem v drugem členu, torej členu, ki niza cilje gimnazijskega izobraževanja, preberemo, da splošna in strokovna gimnazija (med drugim) razvijata samostojno kritično presojanje in odgovorno ravnanje; spodbujata zavest o integriteti posameznika; vzgajata za odgovorno varovanje svobode, za strpno, miroljubno sožitje in spoštovanje soljudi; vzgajata za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije; razvijata pripravljenost za vzpostavljanje svobodne, demokratične in socialno pravične države; vzbujata zavest odgovornosti za naravno okolje in lastno zdravje, razvijata zavest o pravicah in odgovornostih človeka in državljana itd.

Ne moremo realno pričakovati, da bomo katerega koli od teh ciljev dosegli brez kakovostnega in obširnega humanistično-družboslovnega izobraževanja. Brez humanistike in družboslovja ne bomo imeli gimnazije…/…/. A v obeh primerih ne bomo več vzgajali državljanov, ki bodo sposobni razpravljati o temeljnih vprašanjih naše družbe, ki bodo sposobni prebrati temeljno literaturo s teh področij, ki bodo sposobni družbeno misliti, poskrbeti za pravičnost, za ohranjanje svobode in demokracije, za okolje, za vrednote in ki se bodo sposobni soočiti z vse večjimi izzivi sodobnega sveta. Brez humanistike in družboslovja bomo pač vzgajali zgolj zasebnike in potrošnike, ki si ne bodo več zmožni ustvariti širše slike, kar je – glede na cilje – bistvo gimnazije.

Prvič, drugič, tretjič

Toda kljub neštetim ugotovitvam o pomenu splošne izobrazbe ter v tem sklopu humanistike in družboslovja (omenili smo samo dve) se v zadnjem desetletju na področju splošnega izobraževanja pri nas ves čas otepamo prav z nasprotnimi trendi. Če za hip odmislimo vse bolj pereče financiranje vzgoje in izobraževanja, naštejmo tri takšne trende.

Spomnimo se samo reforme poklicnega izobraževanja, ki je zajela približno 60 odstotkov srednješolske populacije. Ta reforma je v resnici zmanjšala možnosti učencev za razpravljanje o temeljnih vprašanjih družbe, kot so pravičnost, enakost, svoboda, demokracija; zmanjšala je razvijanje občutka za skupno dobro, za sposobnost vključevanja v kulturni dialog ali za razvijanje kritičnega duha. Pri tem ne gre le zato, da je v strokovnih gimnazijah, če omenim samo te, filozofija popolnoma odsotna; več kot vprašljiv je ukrep, ki je zmanjšal obseg družboslovnega izobraževanja (sociologije in psihologije) za polovico.

Spomnimo se nadalje predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o gimnazijah, ki je za zdaj ostal le predlog, a lahko v času, v kakršnem živimo, bržkone pričakujemo njegovo ponovno obuditev. Bistvo tega zakona je, da s spreminjanjem samih ciljev gimnazije, domnevnim povečanjem avtonomije gimnazije in domnevnim povečanjem odgovornosti dijakov dejansko sledi ciljem varčevalne politike, hkrati pa podreja sistem splošnega izobraževanja manj splošnim ciljem ekonomske učinkovitosti. Navsezadnje – kakšna pa je avtonomija gimnazije, ki bi morala po predlogu tega zakona ves čas upravičevati stroške (javna sredstva) z vidika mednarodne konkurenčnosti naše nacionalne ekonomije (rečeno drugače – ki bi morala dokazovati, da proizvaja »človeški kapital«, ki ga odlikuje sposobnost nenehne fleksibilnosti, inovativnosti in iznajdljivosti v soočenju z globalnimi trgi)? Zakaj je govor o človeškem kapitalu vulgarna ideologija, zelo jasno razloži prav Piketty v Kapitalu v 21. stoletju. Toda Piketty sploh ni radikalen kritik družbenih trendov!

In končno, spomnimo se nenehnih poskusov spreminjanja splošne mature pod okriljem Državne komisije za splošno maturo, ki tokrat poskuša vpeljati višjo raven pri vseh drugih izbirnih predmetih na splošni maturi, razen pri humanistično-družboslovnih (filozofiji, sociologiji in psihologiji). Državna komisija se s tem že ravna v duhu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o gimnazijah, saj je jasno, da številni dijaki v sistemu, v katerem so točke na maturi tako pomembne, humanistično-družboslovnih predmetov sploh ne bodo izbrali. S tem se bo znova samo skrčilo število mest v naši družbi, ki omogočajo, da se še misli o vprašanjih, ki jih pred prihajajoče generacije postavljajo cilji zdaj veljavne gimnazijske zakonodaje in katerih pomen sem poudaril zgoraj.

Kako …?

Kako naj ob takšnih trendih pričakujemo prenovo družbenega tkiva, boljše, za vse pravičnejše odločanje v prihodnosti, pravičnejšo prerazdelitev družbenega bogastva? Kako naj skrbimo za svobodo duha (mišljenja, govora in delovanja)? /…/ Kako naj dosežemo učinkovito upravljanje in soupravljanje podjetij? Kako naj kakovostno varujemo okolje in ključne vire, s katerimi zadovoljujemo življenjske potrebe? Kako naj uvajamo sodobno, okolju prijazno tehnologijo? Kako se naj izvijemo iz primeža strankokracije in kulturnega boja, ki ga v imenu te strankokracije poslušamo iz dneva v dan, ter se posvetimo resnično pomembnim vprašanjem za mlade? Kako se naj spoprimemo z izjemno zahtevnimi izzivi sodobnega časa – denimo milijoni beguncev, revščino doma, vse bolj neenakimi možnostmi za napredovanje v družbi? In, končno, kako naj vzgajamo odgovorne državljane in ne potrošnikov, če pa trendi, ki spreminjajo naše temeljne vzgojno-izobraževalne institucije, izničujejo vzvode in sredstva, da bi vse to sploh lahko še počeli?

ANDREJ ADAM