Za svoj prostor pod soncem

O spremljevalcih otrok s posebnimi potrebami

Spremljevalci otrok s posebnimi potrebami smo posebna skupina ljudi, ki v sistemu vzgoje in izobraževanja skrbi za to, da so otroci s posebnimi potrebami čim bolj vključeni v šolski sistem. Največkrat se o nas govori kot o spremljevalcih gibalno oviranih, ampak sama tega izraza ne uporabljam, ker spremljevalci ne skrbimo le za premagovanje fizičnih ovir, temveč še za mnogo drugega, kar tem učencem omogoča čim boljšo inkluzijo in integracijo v sistem izobraževanja. Pogoji za delovno mesto spremljevalca otrok s posebnimi potrebami so vsaj srednješolska splošna ali strokovna izobrazba, znanje in izkušnje pri delu in negi z gibalno oviranimi učenci in potrdilo o nekaznovanosti. Imeti moramo dobre psiho-fizične sposobnosti, biti moramo empatični in imeti posluh za učence s posebnimi potrebami, da jim čim bolj pomagamo. Spremljevalca določi Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki v odločbi določi stalnega ali začasnega spremljevalca.

Zahtevana stopnja izobrazbe za spremljevalca otrok s posebnimi potrebami je peta stopnja, vendar to službo opravljamo tudi diplomirani posamezniki z izkušnjami s tega področja. Stopnja izobrazbe sicer ni najpomembnejši dejavnik zaposlitve, vendar bi morali to področje pristojni organi bolj urediti …/…/.

Prevečkrat le vrženi v vodo

Razmisliti bi bilo treba o tem, da bi vpeljali nekakšno nacionalno poklicno kvalifikacijo; zainteresirani posamezniki naj bi pridobili osnovno znanje o tem, kakšno vlogo ima spremljevalec v šolskem sistemu, katere so njegove naloge in pristojnosti. Zdaj se na to temo izvajajo različni seminarji, na katerih predstavljajo zlasti teoretično znanje, a to ne pripomore h konkretnim rešitvam. Največkrat smo spremljevalci “vrženi” v situacijo in potem moramo “splavati” po načelu “znajdi se sam”. Spremljevalci uporabljamo znanje iz pedagogike, sociologije, psihologije, nekateri celo iz zdravstva, zato bi bilo vredno razmisliti o tem, da bi se izobrazbeni pogoji za službo spremljevalca otrok s posebnimi potrebami spremenili.

Mesečno plačilo je zelo nizko, kar je posledica zahtevane stopnje izobrazbe in tega, da je spremljevalec zaposlen le za toliko ur na teden, koliko jih otrok preživi v šoli oziroma koliko ur je predvideno za posamezni razred. Nekateri spremljevalci zaradi tega ne dosežejo niti minimalne plače, kar je sramotno glede na to, kako pomembno in odgovorno delo opravljamo. Ob odsotnosti naših varovancev in za potrebe doprinosa (če imamo premalo dni dopusta) opravljamo tudi različno drugo delo na šoli. Nekateri opravljajo različna tehniška dela, urejajo spletne strani, pomagajo učiteljem, drugi urejajo arhiv, pomagajo v knjižnici, računovodstvu in podobno, nekateri so tudi že nadomeščali čistilke. Razmisliti bi bilo treba o tem, da bi spremljevalec opravljal tudi druga dela, za katera je ustrezen (denimo varstvo vozačev, obvezno podaljšano bivanje, jutranje varstvo in podobno).

Strokovna delovna skupina bi imela kaj početi

Naši varovanci imajo različne diagnoze (cerebralna paraliza, mišična atrofija in podobno) in marsikdaj so ti učenci priklenjeni na invalidske vozičke. Največja težava, ki jo vidimo spremljevalci otrok s posebnimi potrebami, je v tem, da nas ob nastopu službe nihče ni poučil o bolezni, ki jo ima naš varovanec, na kaj moramo biti pozorni in pri čem previdni, kaj naš varovanec lahko počne sam, nihče nas ni podučil o tem, kako se takšnega učenca pravilno prestavi (denimo z invalidskega vozička na stol) in podobno. Po mojem mnenju bi morali na vsaki šoli, ki jo obiskuje učenec s posebnimi potrebami, ki mu je dodeljen spremljevalec, ustanoviti strokovno delovno skupino, ki bi jo sestavljali učitelji, ki tega učenca poučujejo, spremljevalec, svetovalna delavka, specialna pedagoginja, terapevti, ki otroka obravnavajo, starši in vsi drugi strokovnjaki, ki delajo s tem učencem. Ta skupina bi se morala sestati na začetku leta, tedaj bi naredili načrt za celotno šolsko leto, vsak udeleženec bi predstavil svoje videnje in izkušnje ter opozoril na posebnosti, značilne za učenca s posebnimi potrebami. Po prvem ocenjevalnem obdobju bi pregledali, kateri cilji so bili doseženi, kaj bi morali spremeniti, katere prilagoditve bi bilo treba vpeljati in podobno. Ob koncu šolskega leta bi analizirali šolsko leto ter pripravili priporočila za naslednje šolsko leto.

Informacije so nujne

Večina spremljevalcev je znanje in veščine pridobila z izkušnjami, ki jih imamo s svojimi varovanci. Zelo pomemben vir informacij so predvsem starši, ki svojega otroka najbolje poznajo in tako lahko spremljevalcu dajo prepotrebne informacije, da delo čim bolje opravlja. Zelo koristne informacije lahko spremljevalec dobi tudi pri fizioterapevtih in delovnih terapevtih, ki obravnavajo otroka s posebnimi potrebami. Nekaj informacij lahko pridobi tudi na seminarjih za spremljevalce in na raznih drugih seminarjih ter predavanjih. Pri tem bi morali izpostaviti problem financiranja, saj namenjamo vedno manj denarja za tovrstne načine pridobivanja znanja. V veliko pomoč pri delu so nam lahko tudi varovanci sami, zato je pomembna veščina spremljevalca tudi komunikativnost. Zelo pomembno se mi zdi, da bi spremljevalci lahko prebrali tudi individualizirani program in odločbo komisije za usmerjanje ter bili tako seznanjeni s prilagoditvami, ki jih ima njegov varovanec. Prav tako se nam spremljevalcem zdi pomembno, da bi bili povabljeni na sestanke, na katerih se strokovni delavci pogovarjajo o učencu s posebnimi potrebami, ter bi si tako izmenjali informacije tako o varovancu, kot tudi o drugih učencih, saj spremljevalec spremlja tudi dogajanje v razredu, v katerega je vključen otrok s posebnimi potrebami.

Spremljevalci imamo večinoma podporo tako učiteljev kot tudi vodstva šole, v kateri smo zaposleni. Z njimi sodelujemo in iščemo rešitve, da bi naše varovance čim bolje vpeli v šolski proces. /…/ Nekateri spremljevalci pa se počutijo, kot da jih drugi zaposleni na šoli izkoriščajo, ko je treba kaj narediti, med pogovori jih izključujejo, v zbornici se počutijo nezaželene, največji problem pa je, da nekatere učitelje moti, da je spremljevalec prisoten v razredu med poukom. Poudariti je treba, da je pri prilagoditvah zelo pomembna tako angažiranost učiteljev, kot vodstva in konec koncev tudi spremljevalca, da na kakšno stvar opozori in predlaga rešitve, ki bi bile ustrezne za varovanca, razred pa ne bi bil preveč oškodovan.

Tesna povezanost

S starši imamo spremljevalci večinoma dober odnos …/…/. Kot sem že omenila, so starši pomemben vir informacij glede učenca s posebnimi potrebami. Sporočajo tudi morebitno odsotnost ali predčasen odhod domov, kar so zelo pomembne informacije, da se spremljevalcu dodeli drugo delo. Nekateri starši so mogoče manj komunikativni, zato se mora spremljevalec sam potruditi, da od njih pridobi informacije, ki ga zanimajo.

Spremljevalci našim varovancem pomagamo pri vseh aktivnostih, pri kateri potrebujejo pomoč. /…/ Pomagamo jim pri malici in kosilu, pri preoblačenju, uporabi toaletnih prostorov in pri osebni higieni, preobuvanju ter preoblačenju. Učence s posebnimi potrebami spremljamo pri dnevih dejavnosti (športni, kulturni, naravoslovni, tehniški dnevi) in v različnih taborih in šolah v naravi, kjer jim posamezne aktivnosti prilagodimo. Nekateri spremljevalci pomagajo tudi pri prelaganju učenca s posebnimi potrebami z invalidskega vozička na stol, z vozička na ležalno blazino in podobno.

Različne izkušnje, veliko težav

Največja težava spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami je, da to delovno mesto ni natančno določeno v zakonu, kar pomeni, da se izkušnje spremljevalcev od šole do šole razlikujejo. Pri določanju nalog spremljevalca imajo različne stroke različna mnenja, ki se navadno tudi razlikujejo od pričakovanj staršev. Spremljevalec se nemalokrat znajde v precepu, saj ne ve natančno, kaj točno so njegove naloge in kaj naloge drugih strokovnih delavcev na šoli (denimo spremljanje gibalno oviranega otroka v bazenu). Slabost službe spremljevalca otrok s posebnimi potrebami je tudi mesečno plačilo, pomanjkanje izobraževanja in usposabljanja, neprimeren delovni prostor spremljevalca v razredu ter v zbornici. Nedvomno spremljevalci otrok s posebnimi potrebami nosimo zelo veliko odgovornost, ko spremljamo učenca s posebnimi potrebami pri šolskih aktivnostih, zato bi pričakovali, da se nas obravnava kot strokovne delavce. Ponekod se težave pojavljajo tudi zaradi nepripravljenosti nekaterih strokovnih delavcev na šoli za integracijo otrok s posebnimi potrebami v šolski sistem, zaradi strahu strokovnih delavcev pred dodatnimi obremenitvami (dodatnim delom, ki ni plačano), zaradi pomanjkanja sodelovanja med starši, šolo, zdravstveno in socialno službo. Velikokrat se zgodi, da priporočila zdravstva na šoli niso dostopna in jih šola ne izvaja …/…/.

Včasih za koga moteči

Odnos sodelavcev in vodstva šole spremljevalci otrok s posebnimi potrebami ocenjujemo kot pozitiven, čeprav se včasih pojavita strah in negotovost zaradi neizkušenosti in nepoznavanja okoliščin. Nekateri spremljevalci se počutijo kot da so “deklica za vse”, še posebno ob odsotnosti naših varovancev. Včasih imajo nekateri občutek, da se jih ne upošteva, da jim strokovni delavci na šoli ne zaupajo in se jih ogibajo, ker nismo pedagoški delavci, pač pa spadamo med tehnično osebje. Nekatere učitelje tudi zelo moti, ker smo spremljevalci prisotni pri pouku, zato niso sproščeni in se počutijo, kakor da izvajamo hospitacije. Nekateri spremljevalci tudi opozarjajo, da vodstvo šole njihovih predlogov ne upošteva in se ne odzivajo pravočasno na pravočasna priporočila in opozorila glede integracije otrok s posebnimi potrebami v šolski sistem. Veliko težavo predstavlja tudi negotova zaposlitev, kajti čeprav imamo nekateri spremljevalci pogodbo za nedoločen čas, ta velja le do otrokove spremembe ravni šolanja …/…/.

Dnevi dejavnost, razni tabori in šole v naravi niso posebej prilagojeni glede na učence s posebnimi potrebami. Spremljevalci moramo večinoma sami prilagoditi aktivnosti, ki jih naš varovanec ne zmore opravljati, poskrbeti pa moramo za to, da je naš varovanec vključen v čim več aktivnosti ter se od svojih sošolcev čim manj razlikuje. Pri teh dejavnostih nam večinoma pomagajo tudi učitelji. Po mojem mnenju je zelo pomembna naloga spremljevalca tudi ta, da svojemu varovancu omogoča čim več samostojnih odločitev ter ga uči samostojnosti. Največja napaka, ki jo nekateri spremljevalci delajo, je ta, da opravljajo stvari namesto svojih varovancev, kljub temu da so jih ti sposobni opraviti sami. Poskrbeti moramo tudi za to, da spodbujamo socialne stike med našim varovancem in drugimi sošolci. Spremljevalci nismo prijatelji ali sošolci naših varovancev, zato moramo poskrbeti, da so v prostem času (pred poukom, med odmori, po pouku) čim več časa s svojimi sošolci in prijatelji. Če je učenec dovolj samostojen …/…/. Na nekaterih šolah obstaja priporočilo, naj gibalno ovirani učenci ob športnih dnevih ostanejo doma, ker so oproščeni športa. To ni prav, saj je treba tudi takšne dejavnosti prilagoditi učencem s posebnimi potrebami. Zavedamo se, da vseh dejavnosti, ki so predvidene, otrok s posebnimi potrebami ne bo mogel opravljati, vendar pa je treba zanj organizirati druge dejavnosti. Tudi v različnih taborih in šolah v naravi je treba prilagoditi lokacijo sobe, dostop do bazena, dnevne aktivnosti in tako naprej.

Šole prepuščene sebi

Če smo spremljevalci gibalno oviranih učencev odsotni, nas nadomeščajo praktikanti, pomočniki ravnatelja, učitelji, spremljevalci drugih učencev s posebnimi potrebami, javni delavci, svetovalni delavci, specialni pedagogi in drugi. Pri tem je zelo pomembno, da si ti, ki nadomeščajo spremljevalca, pridobijo čim več informacij glede dela s posameznim varovancem, da učenca ne bi preveč zmedli. Pomembno je, da se tudi naučijo upravljati s posameznimi pripomočki (denimo s stopniščnim vzpenjalnikom), da sistem šolskega dela ne bi preveč trpel in da ob odsotnosti spremljevalcev ne bi bilo treba reorganizirati dela na šoli.

Spremljevalci otrok s posebnimi potrebami bi radi opozorili na neurejeno in nedorečeno področje integracije otrok s posebnimi potrebami v šolskem sistemu …/…/. Vsaka šola in njeno vodstvo sta prepuščena sama sebi in si ga razlaga precej po svoje. Velikokrat improviziramo in sprejemamo neustrezne rešitve, saj vloga in naloge spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami niso natančno določene. V kombinaciji z zmanjševanjem sredstev, namenjenih šolstvu od ministrstva, pa prihaja do neprijetnih situacij, zaradi katerih so na slabšem predvsem otroci s posebnimi potrebami. Pomanjkljiva sta tudi sodelovanje in pretok informacij med drugimi institucijami, ki obravnavajo otroke in matično šolo. Za spremljevalce ne obstaja ustrezen program izobraževanja in usposabljanja. Zaposleni v šolah niso dovolj seznanjeni s primanjkljaji otrok. Šole pogosto nimajo stalno prisotnega specialnega pedagoga, ki bi imel vsakodnevne stike z varovanci in bi pomagal pri prilagoditvah, pač pa le terenskega/mobilnega, ki obišče šolo nekajkrat na teden. Spremljevalci bi radi svoj “prostor pod soncem” in se ne bi radi počutili kot “drugorazredni zaposleni”, kar vodi do pomanjkanja motivacije, empatičnosti in nezadovoljstva. /…/

VESNA JUG