H kritični teoriji norosti

22. Rutarjeva lekcija

Prebral sem sijajno knjigo: Bradley Kaye (2013), Critical Madness Theory: A Way of Interpreting Irrational Behavior As Political Action. V nadaljevanju podajam kratek komentar k njeni vsebini.

Tamle zunaj živi ogromno normalnih ljudi, ki dnevno uporabljajo antidepresive, anksiolitike in druge droge, da lahko živijo. Živijo v kapitalističnem svetu, ki jih sproti pohablja in uničuje, saj je preplavljen z norimi konvencijami, izkoriščevalskimi trgovinskimi sporazumi, s pomanjkanjem empatije in pohlepom, obenem pa je ujet v dobičkonosno delovanje konglomeratov korporacij, katerih cilj je nakopičiti še več kapitala, kot ga že imajo.

Kopičijo ga lahko le izbranci, vsi drugi jih opazujejo, lahko pa tudi sodelujejo v spektaklih, ki jih izbranci prirejajo zanje. Tako življenje je kognitivno revno, čustveno prazno in socialno destruktivno, saj je namenjeno posameznikom kot atomom, ki se ne povezujejo z drugimi atomi, saj povezovanje ni zaželeno. Ljudje se tako premalo zavedajo, kako velika je psihična, duševna in duhovna škoda odtujenega življenja, v katerem sta denar in medsebojno tekmovanje pomembnejša od kakovosti odnosov.

Pa vendar nas elite nenehno prepričujejo, da je svet normalen in da je z nami nekaj narobe, če se z njimi ne strinjamo in resno razmišljamo o medsebojnih odnosih, empatiji, egalitarnosti, družbeni pravičnosti in komunizmu.

Razsežnosti vsakdanjih norosti so številne in za ljudi v glavnem povsem nevidne. Tako se nenehno pojavljajo nove oblike blaznosti, ki sproti postajajo konvencionalne. Fašizem vsakdanjega življenja je povsem prezrt, enako lahko rečemo za matrice Kapitala. Mehanizirano, ponavljajoče se življenje se prikazuje ljudem kot ustvarjalni tok bivajočega, družbeno sankcionirane norosti posameznikov se sproti ponujajo medijem v presojanje, obenem pa predstavniki elit naredijo vse, da prezrte norosti same družbene organiziranosti življenja ostajajo še naprej prezrte. Postrazsvetljenski blodnjaki ideoloških praks se razmnožujejo hitreje kot gobe po dežju, ljudem pa se prek njih ponuja zlasti raziskovanje sebe, saj je bolje, da ljudje raziskujejo sebe kakor kapitalizem in njegovo izkoriščevalsko naravo. Radikalna poetičnost življenja je največkrat osumljena napadov na družbeno integriteto ljudi, ki pripadajo elitam, medtem ko je normalizirajoče presojanje, kot ga imenuje Foucault, še vedno del discipliniranja ljudi z nagrajevanjem, saj morajo biti čim bolj mirni. Normaliziranje ljudi je tako sestavni del povečevanja homogenosti družbenega prostora, iz katerega je izključeno vse, kar ni sprejemljivo. Institucionaliziranje terapij nenormalnih posameznikov je tako vse bolj del vsakdanjih rutin, ki podpirajo tudi paranoidnost, pohlep in narcizem. Ustvarjanje različnih serijskih bitij je uspeh, tako kot se šteje za uspešno vsaka zmaga v sicer neprestanem spopadanju za hegemonijo, o kateri je pisal Gramsci.

O mikropolitikah (Foucault) ne govorijo več, koncept molekularne revolucije (Guattari) je davno pozabljen, metamodeliranje eksistenc je izraz, ki ga ne razume nihče. Danes je treba nenehno govoriti o sanjah, želji po uspehu in o terapevtskih potencialih novih tehnik za odkrivanje pravega jaza in naravnih zmožnostih, ki jih domnevno nosi vsak človek s seboj, o tem torej, kar so nekoč tako prepričljivo obsojali že zdavnaj pozabljeni Guattari, Laing in Szasz.

Nenehno govorjenje o kapitalistični logiki življenja tako dopolnjujejo novi in novi družbeni označevalci, ki jih ljudje spontano prepoznavajo kot organske dele lastne subjektivnosti in naravnega zaznavanja družbenih struktur. Krog je tako vedno sklenjen, norost pa je vselej zasidrana v posameznikih, ki nimajo te sreče ali ustreznih genov, da bi bili dovolj normalni.

Šolanje v glavnem podpira naučene vzorce razmišljanja in vedenja, kar pomeni, da podpira tudi normalnost. Tako ponavljanje je prepleteno s spominjanjem, saj je to logično, toda niti eno niti drugo ne pomeni razmišljanja v strogem pomenu. Kdor torej le ponavlja naučeno, kdor se spominja in je normalen, še ne razmišlja.

Učitelji premalo spodbujajo in nagrajujejo kreativnost otrok. V šolah je preveč normalnega. Normalne so na žalost tudi hierarhije.

Hierarhično razporeditev šolskih predmetov, ki je taka, da na vrhu kraljuje matematika, na dnu pa životarijo umetniški predmeti, bi morali končno povsem razsuti, saj ni normalna.

V umetnosti je morda celo bolj kot v znanosti pomemben nenehen upor zoper hierarhije. Tak upor ima vsaj dve funkciji.

Prvič. Politična funkcija. Omogoča odpiranje novih polj družbenega življenja, nove medsebojne odnose, ki niso hierarhični.

Drugič. Terapevtska funkcija. Ko se ljudje osvobajajo izpod hierarhij, šele spoznavajo, kako nesvobodni so bili pod njimi, kako pretirano so verjeli v naučeno in njegov pomen za vsakdanje življenje, kako malo produktivnosti so premogli.

Potem končno lahko začnejo razmišljati in se vesti kot simbolna bitja, katerih bistvena zmožnost je natanko zmožnost za razmišljanje. Ljudje torej pridejo v stik s svojo naravo.

Šolanje prihodnosti bo usmerjeno k človekovi naravi ali pa prihodnosti sploh ne bo.

Dr. DUŠAN RUTAR